Piše: Blagovest.si
Po letu 2016 sem se letos poskusno za v bodoče spet podal za ‘Veliki Šmaren’ na romanje, ki traja okoli dva tedna.
V četrtek, 3. avgusta 2023 popoldne sem se z dvajset minutno zamudo odpeljal z vlakom iz Ljubljane do Maribora, kjer se je zamuda še povečala – od tu naprej z avtobusom (vzrok: proga) do Gradca, kjer je zamuda znašala že več kot uro, in dalje zopet z vlakom do Dunaja. Tam sem imel za prestop na drug vlak samo deset minut, zaradi česar sem bil primoran, da s prijaznim avstrijskim sopotnikom Robertom B. in z njegovo pomočjo narediva nov načrt vožnje že na vlaku pred Dunajem za nadaljevanje vožnje do Varšave, ki ga je potrdil tudi avstrijski sprevodnik, ki mi je daroval še zastonjsko prenočišče z obilnim zajtrkom, ponudenim v bližnjem hotelu.
Tako da za mene zdaj ne velja več: »Če greš na Dunaj pusti trebuh zunaj!« Kar so naši napol svetniški s slovenstvom umetniško prežeti študentje vsi po vrsti iz dneva v dan pred dvesto leti globoko doživljali, ne vem pa kdo je ta rek od ‘naših Dunajčanov’ prinesel domov. Morda vsi tudi s suhorobnimi Ribničani vred. Danes v Sloveniji ne premoremo več te ljubezni do svoje domovine Slovenije in dopuščamo, da gremo proti dnu ki je – po Hojsu – v Macesnovi Gorici. Na Pristavi nad Stično nam je zavzeto gorko naročil’: »Tega v drugo ne smemo nikakor dopustiti, do zadnjega vsi, ki nam je Slovenija priraščena k srcu in jo ljubimo, se moramo za ceno svojega življenja zavzemati, da se to ne bo zgodilo!«
Nadaljevanje lahko preberete TUKAJ.
