Piše: Blagovest.si
Danes je prvi avgust. To je datum, ko največ premeščenih duhovnikov uradno začenja z novo službo. Za marsikatero župnijo se (tudi boleči) trenutki slovesa zgodijo že prej. Da, ni lahko, ko odide nekdo, s katerim si bil domač, je nekako postal del tebe. In tako je tudi z dušnimi pastirji.
Vsak duhovnik je, kljub svojim človeškim slabostim in omejenostim, najprej “drugi Kristus”. Morda se sliši to idealistično, toda obstaja tudi nevarnost, da duhovnik kot oseba postane predmet malikovanja, da za njim rinejo številni ljudje, ki ga bolj zanima človeška oseba tega ali onega dušnega pastirja kot pa Bog sam. To je žal tudi dandanes močno prisotna skušnjava kulta osebnosti. In tu se vidi, ali je vera res pristna ali pa so ljudje hodili v cerkev, ker je tam “fajn župnik” – če pa ta odide, pa ne bomo več hodili k maši in spet živeli svoje staro brezversko življenje. Ki je bilo brezversko dejansko že prej.
Danes je po osmih letih tudi prvi dan, ko v prekmurski romarski župniji Turnišče ni več bratov minoritov. Ganljivo je bilo videti fotografije s slovesa v zadnjih dneh. Kot da bi se ljudje zbudili iz zimskega spanja in postali hvaležni, v upanju, da je napoved odhoda morda samo nočna mora, samo del grdih sanj. Pa vendar je to kruta resničnost. In šele, ko nekdo odide, spoznaš, koga in kaj si izgubil. Prej pa se nam vse zdi nekako samoumevno.
Več TUKAJ.
