Piše: Frančiška Buttolo
Slovenski kristjani, mi, čudoviti list na cvetu Evrope Desetih božjih zapovedi, zavedajmo se, kaj to pomeni. – Slovenski kristjani, mi, rojeni v zibelki demokratičnega duha Evrope in Zahoda, zavedajmo se, kaj to pomeni. – Slovenski kristjani, mi, s srcem in dušo eden najsvetlejših žarkov upanja – najžlahtnejše Evrope in najbolj demokratičnega Zahoda – ne obupajmo.
Ne obupajmo, slovenski kristjani, niti pod udarci najkrutejše znanstvene resnice o svoji skoraj neverjetno lepi prihodnosti in posmrtnem zveličanju v božanski večnosti. Slovenski kristjani, s tem pa tudi kristjani vsega sveta, mi, cvet slovenstva od nastanka našega naroda do njegovega skorajšnjega konca, ki nam ponovno grozi, zdaj zaradi morja slovenski kulturni identiteti večinoma nenaklonjenih priseljencev od vsepovsod. Prihajajo predvsem zaradi tega, ker jim sedanje komunistične oblasti v EU, tudi slovenska, na široko odpirajo državne meje.
Zato, slovenski kristjani, nas peščica v primerjavi s številčnejšimi jugonostalgičnimi diktatorskimi komunisti, in tudi z vsemi mogočimi ateisti, v naši ljubljeni samostojni Sloveniji, nikar ne obupajmo, nikar se ne uklonimo pritiskom domačega in svetovnega komunizma, ki drugega za drugim obsojata smešita, ukinjata in rušita vse temeljne vrednote krščanstva, ki torej rušita celotno krščansko etiko (teorijo) in krščansko moralo ali prakso.
Slovenski kristjani, čisto nazadnje, ne dovolimo, da bi nas sedanji komunistični oblastniki celo na veliko politično zlorabljali. Da bi nas zlorabljali kot zgled nasprotnikom vseh totalitarizmov, na primer fašizma, nacizma in komunizma, ker bi se prav mi – slovenski kristjani, skupaj s slovensko Cerkvijo – povsem lojalno in prostovoljno prilagodili sedanjim komunističnim oblastnikom. Seveda pa komunistični oblastniki ne bi nikoli priznali, da smo se prilagodili komunistom samo zaradi tega, da bi nam ti prizanesli s skrajno revščino, z uničevanjem naših družin, z montiranimi procesi, z zapornimi kaznimi, z zasmehovanjem in javnim poniževanjem, ter – v najbolj kritičnih političnih razmerah – tudi s poboji, kot jih poznamo iz druge svetovne vojne in takoj po njej.
Spoštovani slovenski kristjani, naj na koncu pričujčega sestavka povem, zakaj sem v resnici napisala ta prispevek. Predvsem zaradi dveh objav iz našega sedanjega političnega življenja v priljubljenem krščanskem radiu, ki sem ju slišala v zadnjih dveh dneh (19. in 20. julija 2023). Najprej sem slišala dokaj čudno novico, da se je neka gospa menda zapletla v nekakšen politični nesporazum, ker naj bi bila janšistka. To pa naj bi bilo, kot je poudaril avtor tega radijskega prispevka, povsem nemogoče, ker gospa politika Janeza Janše niti ne pozna. Vprašala sem se, a pali smo kristjani že tako daleč, da se kar strinjamo s političnim preganjanjem tistih, ki poznajo gospoda Janšo? Drugi podoben primer pa je izjava slovenski škofov, da za kristjane, ki sledijo krščanski etiki in morali, zakon o evtanaziji ni sprejemljiv. Spet sem si morala zastaviti grenko vprašanje o prikritem sodelovanju slovenskih kristjanov s sedanjo komunistično oblastjo. Ali slovenski škofje torej samo kot vodstvo slovenskih kristjanov nasprotuje zakonu o evtanaziji? Ali zakona o evtanaziji slovenski škofje ne razumejo kot zakon, ki dovoljuje in celo zahteva hladnokrvno ubijanje nemočnih, najbolj potrebnih pomoči in ljubezni? Ga ne razume kot uzakonitev zločina? Ga ne razume kot zlorabe medicine? Ga ne zavrača z vidika obče etike in morale, ki sta in vedno bosta izključevali zlorabo kakršnekoli dobrodelnosti, tudi v navidezno korist žrtvovanja posameznika v višje namene, tokrat za uresničevanje človekove pravice do samomora s tujo, pomočjo, ubijalčevo, brez katere ne more biti evtanazije. V resnici, kar oblastniki se predobro vedo, pa ta človekova pravica koristi predvsem državnemu proračunu, ki se poveča natanko za toliko, kolikor bi državo stala pomoč obupanemu prosilcu za evtanazijo. Skratka, slovenski škofje so v svoji izjavi proti zakonu o evtanaziji premalo poudarili, da je ta zakon v nasprotju z občo etiko in moralo ne le s krščansko. S sprejemanjem tega zakona se je svet, zlasti zahodni z Evropo, pobratil s Hitlerjem, Stalinom, Francom, Titom in še številnimi drugimi morilskimi diktatorji, ki so največ svojih državljanov pobili kar v mirnem času, ko njihova država ni bila neposredno v vojni.
Z zakonom o evtanaziji se bo tudi sedanja komunistična vlada dr. Roberta Goloba in že kar odkritega partijskega voditelja, tovariša Milana Kučana (z njegovo paravojsko novih partizanov ali levih nevladnih organizacij) pridružila totalitarnim zločinskim. Zato mi kristjani, nikar ne poudarjajmo, da se z evtanazijo ne strinjamo samo kot krščanski verniki, zavezani Svetemu pismu, da pa – kot sedanji slovenski partijski oblasti lojalni državljani – dopuščamo uveljavitev tega zločinskega zakona, seveda na izključno odgovornost vlade, ki ga namerava uveljaviti. Takšno stališče škofov, če sem njihovo izjavo o imenovanem zloglasnem zakonu razumela pravilno, pa ni nič drugega kot moralna podpora slovenskih kristjanov sedanji komunistični oblasti oziroma gospodu dr. Golobu in tovarišu Milanu Kučanu.
