Piše: Kavarna Hayek
Najbrž je naključje, da je Robert Golob uporabil okroglo številko 40, ko je opisal, koliko »predstavnikov stroke, civilne družbe, ministrstev in drugih uradnih institucij« je sedelo za mizo, ko so iskali rešitve, »kako preprečiti, da bi sovražni govor na eni strani sploh nastajal (…) in tudi kako kaznovati tiste, ki na noben način ne želijo nehati širiti tak sovražni govor«. Kot je tudi najbrž naključje, da je Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora vladi izdal natančno 57 priporočil.
Zadnja števila ima vsaj v Sloveniji velik simbolni pomen. Vsem je znana 57. številka Nove revije, ki je izšla januarja 1987. V njej so pogumni in pokončni razumniki predstavili program slovenske osamosvojitve, revija je nabita s svobodoljubno energijo. Številka 40 pa spomni na pravljico Ali Baba in 40 razbojnikov. In če samo zamenjate imena (Ali Babo z Robertom Golobom, razbojnike s člani strateškega sveta), boste dobili sedanjo realnost: ošabnega in oblastiželjnega predsednika vlade, ki je namesto klasičnih razbojnikov s ceste pobral profesionalne in karierne morilce svobode (govora) ter jih posedel za mizo, da razpravljajo o nečem, čemur pravijo in je temu danes modno reči – sovražni govor. Z izbranimi besedami, ki so jih uporabljali (in zlorabljali), so celotno zadevo zavili v celofan dobrih namenov, da bi delovala ljubko in ljudem všečno. Toda tisti, ki le malo spremlja osebke, ki sedijo v svetu, je takoj spoznal, da gre v resnici za inkvizitorski svet za cenzuro, ki bo pod grožnjo s silo in kaznijo sankcioniral drugače misleče.
Najprej o dobrin namenih. Take »dobre namene« sem s sodelavci Demokracije v zadnjih letih občutil na svoji koži. Ko smo pričakovali, da bodo vsaj na desnici podprli, ne Demokracije, ampak svobodo govora, smo dobili v hrbet malodane daljše in ostrejše nože kot z levice. Takrat sem v več komentarjih in esejih zapisal, da so prišli po nas, jutri bodo po vas. In danes taisti ljudje stokajo (sicer pravilno ugotavljajo), da uresničitev avtokratskih idej vladnega sveta lahko pomeni, da bodo (denimo) promotorji filmčka »Čudež življenja« lahko kazensko ali prekrškovno preganjani, ker povzročajo zgražanje in vznemirjenje javnosti. Ja, kar so želeli, to so dobili. Ko so napadli revijo Demokracija, so si tudi sami domišljali, da lahko postavljajo meje. Danes se dvolično zgražajo, da jih postavlja Golobov svet. Svoboda govora je ali je ni. In te meje ne postavlja ne levica, ne desnica. Čim je postavljena meja, to ni več svoboda govora. Niti če so nameni plemeniti.
To, kar je predstavil vladni svet, niti ni tako novo. Nekateri, ki sedijo v njem, so pred tremi leti ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) pomagali pisati poročilo o Sloveniji. V njem so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb zaradi »sovražnega govora«. Obžalovali so, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. Danes te »dobre namene« uresničujejo prek Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora.
Brez svobode govora ni svobode (in posledično demokracije). Bolj kot katera koli druga vrednota je svoboda govora tista, ki najbolj opredeljuje svobodno in demokratično družbo. Čim se pojavijo razni prosvetljeni sveti, ki se čutijo poklicane, da bi z omejevanjem in kaznovanjem svobodnega izražanja mnenj in stališč omejili (domnevne) žalitve, je konec s svobodo. Prav ima Boštjan M. Zupančič, ko je na Twitterju zapisal: »Gre za orkestriran napad na svobodo govora zagotovljenega v Ustavi, v EKČP, in negativno v Kazenskem zakonu. Zdaj med drugim, ker se ne morejo izogniti 297. členu KZ, načrtujejo napad preko ohlapne prekrškovne zakonodaje. (Stalinistični trik.). SOVRAŽNI GOVOR NE OBSTAJA! Zdaj se borite proti cenzuri in diktaturi …!!!!!«
Nikogar ne bi smeli aretirati, ….
Nadaljevanje si lahko preberete TUKAJ.
Spodaj si lahko ogledate animacijo, kako si Robert Golob, Nika Kovač in tovarišija predstavljajo svobodo govora.
