Piše: Franci Kindlhofer
Ko prebiramo obilno literaturo o zločinih na vseh straneh, med okupacijo in po njej, povsod dominirajo številke o posamičnih in množičnih pobojih. Pri tem pa pogosto ne pomislimo, da smrt sama ni bilo tisto najhujše zlo, ampak je bilo to hudo vzporedno mučenje in trpljenje pred smrtjo.
Razumljivo je, de velja pri nas sedaj večja pozornost tistim žrtvam, ki so bile 45 let zamolčane in se o njih ni smelo niti govoriti in ne pisati v javnosti. Naš bistveni problem je ta, da imamo dve kategoriji, tako storilcev kot žrtev. V prvo kategorijo spadajo okupatorji in njihove žrtve, v drugo pa komunistični revolucionarji in njihove žrtve. Marsikdo bo sedaj prišel z očitkom, da zopet načenjam že obrabljeno temo o komunističnh žrtvah in utrujajoče preštevanje kosti. Na žalost ni tako. To vprašanje načenjam ali nadaljujem zaradi aktualnosti.
Vedno bolj je jasno, da ravno zaradi tega, ker se teh problemov nismo lotili takoj po osamosvojitvi in navidezni osvoboditvi izpod komunistične diktature, se je sedaj Republika Slovenija znašla v slepi ulici. Problem okupacije same smo zdavnaj preboleli, saj tudi takratnih storilcev ni med nami. Nasprotno, z njimi smo celo postali dobri sosedje in uspešno sodelujemo na vseh področjih. Hvala bogu je tako tudi pri drugih narodih, ki so trpeli pod tujim okupatorjem, v glavnem nemškim.
Pri nas pa ravno ta drugi segment, ki ni bil direktno povezan z okupacijo, le da je izkoristil njeno prisotnost za izvedbo komunistične revolucije, povzroča največje probleme. Ta revolucija se je dogajala znotraj naroda, med boljševističnimi marksisti in njihovimi nasprotniki. Komunisti so bili zaradi deklariranega odpora proti okupatorju deležni pomoči sovjetskih somišljenikov, kot tudi zahodnih sil, ki so se povezale z vsakim, ki se je izdajal za nasprotnika nacizma. Kaj boljšega se revolucionarjem ni moglo zgoditi. Ko so prevzeli oboroženo premoč v deželi, so svojo oblast utrjevali na ta način, da so fizično iztrebljali svoje prave ali navidezne nasprotnike. To je bil prapok slovenskega razkola. Ker komunisti niso imeli namena samo kaznovati posameznih zločinov, ampak so hoteli odstraniti kompleten nasprotni element. Uvideli so, da za to niso primerna nevtralna sodišča, saj bi veliki večini ne mogli ničesar kaznivega dokazati. Zato se jim je zdela primernejša fizična odstranitev neuporabnih ljudi. Komunisti so se zavedali, da je to početje zločin, in tudi če ga izvedejo še v tako veliki tajnosti, se ne bo dal popolnoma prikriti. Zato so se odločili za še hujši zločin, kakršnega na naših tleh slovenski narod ni doživel niti s strani okupatorjev. Naredili so peklenski načrt. Vse žrtve je treba razčlovečiti, narediti za zverine, nevredne življenja. Stilizirali so jih za največje nasprotnike lastnega naroda, za ničvredno golazen. Žrtve so postale le številke na seznamih umorjenih, pa še ti niso popolni. Če se je kje pojavila kakšna vest o mrtvih domobrancih, je vsak takoj vedel, za koga gre. Za bitja brez imen in grobov, s katerimi se ravna kot z vsemi odpadki. Govoriti o njih je nepotrebno, zavzeti se zanje nečastno in nevarno. Tako so komunisti povzročili najhujši zločin nad slovenskim narodom v vsej njegovi zgodovini. Žrtvam ni bilo vzeto samo golo življenje, ampak tudi človeška čast in pred eksekucijo so bili še deležni hudih fizičnih in duševnih muk. Bili so v pravem pomenu besede mučenci.
In ravno na to mučenje moramo pomisliti, ko govorimo o teh žrtvah. Za vsako posamezno žrtev bi lahko napisali knjigo o njenem trpljenju. Kot sem v začetku omenil, ko prebiramo poročila o številu mrtvih, moramo pomisliti na posamezne usode, ki se skrivajo za temi številkami. Meni se je zarezala v spomin zgodba mojega sotrpina s Petrička Ivana Otta, ki je bil od mene dobrih osem let starejši. K Petričku so ga pripeljali s Taharij. Tam je bil interniran skupaj z očetom, domobranskim oficirjem, in z mamo. Spominja se, kako je oče prišel od zaslišanja ves krvav, s tako zmaličenim obrazom, da ni bil prepoznaven. Tisti dan je prišel avtobus, da bo otroke odpeljal k Petričku. Matere, pri katerih so se otroci v glavnem zadrževali, so bile obupane, kričale so, jokale, se oklepale otrok. Ivan Ott je o svoji mami vedel le povedati, da je bila duševno popolnoma odsotna in verjetno sploh ni več dojela, kaj se okoli nje dogaja. Ko je stopil k njej, da se od nje poslovi, je sedela na postelji in gledala v prazno. Ko ji je Ivan povedal, da mora oditi, je brez besed segla pod posteljo in mu izročila kozarec medu, ki ga je nosila s sabo kot zlato rezervo. Stisnil je ta kozarec k sebi, kot da je del matere, in se tako usedel v avtobus. Očeta in matere ni nikoli več videl, a ta dogodek z medom ga spremlja vse življenje.
Spoštovana gospa predsednica Republike Slovenije, ko boste naslednjič v dilemi, na katero slovesnost se boste podali, ali v Rog, da izkažete čast nedolžnim žrtvam, ali na ljubljanske ulice na čaščenje parade ponosa, spomnite se na ta kozarec medu.
