Piše: Frančiška Buttolo
Kakorkoli gledamo na sedanjo slovensko zunanjo politiko, se ne moremo znebiti vtisa, da njena prioriteta ni le pospešeno obujanje političnega spomina na “bleščeče” Titove zunanjepolitične dosežke, zlasti na njegovo politiko “neuvrščenosti”, temveč je usmerjena predvsem v razširjanje vedenja o tem, da je v Titovi Jugoslaviji vladal na Balkanu zgleden mir, med prebivalstvom pa bratstvo in enotnost. In svet se čudi, skoraj ne more verjeti slovenskim in balkanskim jugonostalgikom, da so predvsem “hudobni” slovenski osamosvojitelji, potomci nacističnih domobrancev, Hitlerjevih tesnih sodelavcev in “esesovcev”, krivi za razpad Titove čudovite Jugoslavije.
Evropskim komisarkam se ulijejo solze, ko jim jugonostalgični poslanci z levega pola slovenske politike pripovedujejo o grozotah in strahotah skrajno desnih ali “fašističnih” osamosvojiteljev. Šele ko slišijo, da je sedanja vlada, ki jo vodi dr. Robert Golob, v Ljubljani ukinila Muzej slovenske osamosvojitve, se komisarke nekoliko potolažijo. Najbolj pa komisarke razveseli obljuba, da bo vlada dr. Goloba naredila vse, kar bo v njeni moči, da bo Slovenija čimprej država tisočerih narodov, pretežno s prebivalci “migrantskega” porekla, za katere nam bodo plačevale države, ki jih ne bodo hotele sprejeti. Razveseli jih tudi, da bomo čimprej spet postali del nekakšne nove komunistične, prijazne in demokratične Jugoslavije, tokrat v obliki tesno povezane jugovzhodne balkanske regije EU.
O tem, da je bil mir v Jugoslaviji posledica nedoumljivega revolucionarnega komunističnega terorja in okoli milijona Titovih žrtev med najbolj krvavo komunistično revolucijo sredi druge svetovne vojne in po njej. Večine pobitih žrtev komunizma, ki jih – iz strahu, da bi doma in v svetu spoznali resnico o Titovi Jugoslaviji – še zdaj ne smemo kulturno pokopati. Niso vpisani v mrliške knjige nimajo mrliških listov. Imajo status živalskih kadavrov, pač po “prefinjenem” okusu sedanjih slovenskih komunistov in jugonostalgikov, tudi na slovenskih univerzah, celo na SAZU. Upajmo, da tovrstnega okusa ni preveč vsaj v ” krščanski” stranki NSi, ki di prizadeva za politično osamitev menda premalo komunističnega osamosvojitelja Janeza Janše.
Storilcem komunističnih revolucionarnih zločinov, med vojno in po njej, pa ni bilo in nikoli ne bo sojeno. Predvsem zaradi dejstva, da so jugoslovanski komunisti, nekoliko prebarvani v moderne levičarje, spet vodilna politična moč v Sloveniji in na Balkanu, še prav posebno pa v Sloveniji.
Zaradi vsega tega je potrebno odločno nasprotovati hinavskim komunističnim poskusom, da bi Slovenci nasedli sladkemu šepetanju slovenske Cerkve – naravnost v srca svojih vernikov – da ne smemo misliti le nase, in se egoistično vrteti le okoli svoje lastne osi, temveč se moramo vključiti v svetovna prizadevanja, še zlasti pa v prizadevanja EU, da bi postal Balkan spet takšen, kakršen je bil v Titovi Jugoslaviji: miren, enoten, bratski in s središčem v Beogradu, ki bo EU plodno povezoval z Rusijo, staro srbsko prijateljico.
Prav tukaj je potrebno iskati vzroke za revolucionarne komunistične napade (ob asistenci pravičnikov iz EU) na sedanjo – zadnjo demokratično – vlado v Srbiji. Zanimivo pa je, da se je pospešena akcija te, balkanske, politične usmeritve, pa naj bo ta še vedno totalitarno jugoslovanska, ali pa multikulturno marksistična (torej sorošovsko stalinistična) jugovzhodna balkanske regije EU.
Kot kaca noge pa slovenski in jugonostalgiki na Balkanu skrivajo že neštetokrat zgodovinsko (torej znanstveno) potrjeno dejstvo, da bratstva in enotnosti v Titovi Jugoslaviji sploh ni bilo. Za vse tragedije na Balkanu po razpadu komunistične Jugoslavije pa je kriv Titov nedoumljiv teror. In prav o njem spet sanjajo novi komunisti na Balkanu, tudi naš najvplivnejši predsednik CK ZKS. To dokazuje vedenje vlade dr. Goloba, ki je že v enem samem letu tako zelo uničila in izničila večino demokratičnih pridobitev ob osamosvojitvi in demokratizaciji naše države, da se Slovenci kolikor nas je še, ljudsko štetje z rubriko o narodnosti in veri je strogo prepovedano, počutimo, kot da bi spet živeli v Jugoslaviji.
Smo vse bolj revni, prestrašeni, prisiljeni k medijskemu molku. Ogabno pa je, da komunisti, prav hinavsko, s pomočjo svojih vohunov v Cerkvi, že spet terorizirajo celo njen vrh. Terorizirajo jo tudi tako, da jo silijo v nekakšne jugonostalgične poskuse sprave med vsemi verstvi in verniki na Balkanu, čeprav so VSE VERE in VSI VERNIKI vsem slovenskim komunistom eden glavnih trnov v peti.
Že dolgo je tako. Kako res je to, pa najbolj dokazuje stalinistično – že psihopatsko- vztrajanje ljubljanskega župana pri odločitvi, da v Ljubljani ne bo pokopana – dokler bo on vodil glavno mesto Slovenije – niti en sama žrtev komunizma. Mar ni to, že spet, tista prava Titova balkanska prijazna miroljubnost, ki je, kot trdijo slovenski jugonostalgiki v EU , prijazno omogočila na Balkanu skoraj polstoletni, zgledni, mir. Menda prav o takšnem miru slovenski in balkanski komunisti spet sanjajo sredi belega dne – sanjajo, kot o najboljši politični rešitvi za vse čase.
Opomba
*Včeraj dopoldne (17.6.2023) smo na radiu Ognjišče večkrat slišali pozdrav ali poziv: “Mir tebi, Evropa! Mir tebi, Balkan!”, ker je bilo v Kopru medversko srečanje Forum za dialog in mir na Balkanu, Slovenija oziroma Slovenska škofijska konferenca, ki je to srečanje predlagala in ga, skupaj s koprsko škofijo, tudi gostila, se je za ta svoj korak v smeri miru odločila predvsem zaradi tega, ker je naše, slovensko ozemlje nekakšen zgodovinski in kulturni most med zahodno (pravzaprav srednjo) in jugozahodno Evropo ali Balkanom.. Na tem forumu so sodelovali visoki predstavniki številnih ver oziroma verstev na Balkanu. Udeležili so se ga visoki predstavniki verstev v regiji, pa tudi predsednica države Nataša Pirc Musar.
