Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)
“Še najbližje je razlaga, da je aktualna oblast nesposobna in izkorišča star razkol za politično preživetje. To, kar evidentno počnejo sami, potem ažurno pripisujejo drugi – napadeni — strani,” nedavne dogodke razlaga novinar in zgodovinar Jože Možina.
Nekdanji predsednik skupščine Republike Slovenije France Bučar je obdobje osamosvajanja razglasil za konec državljanske vojne. V nastopnem govoru v parlamentu maja 1990 je med drugim dejal, da “s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja”. Janez Janša je nedavno spomnil, da je Bučarjeve besede spremljalo konstituiranje večstrankarske skupščine in odstranitev kipa Josipa Broza iz preddverja stavbe. Vendar pa Bučarjeve besede po treh desetletjih ostajajo neuresničene. Ostaline totalitarizma, ki je desetletja tlačil slovenski narod, naj bi pustili za seboj, kar pa so prej lepe želje kot resničnost. Golobova vlada namreč “likvidira” vse, kar je Janševa vlada dobrega naredila. Gre za revanšizem, ki se je nazadnje pokazal z ukinitvijo spominskega dne na žrtve komunizma. Gre za obnovitev “gnilih” vrednot, kar se kaže preko vračanja Titovega kipa na Brdo. Gre za revanšizem, ki se kaže preko ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve itd. Vlada nas vrača v mračno dobo druge polovice 20. stoletja.
Razkol po metodi boljševiške revolucije
Komentar zgodovinarja Jožeta Možine: “Potrebno je pogledat k izvoru. Različna gledanja in tudi ostre nazorske razlike med Slovenci so prisotne vse od 19. stoletja. Vendar pa so bili komunisti tisti, ki so kmalu po okupaciji leta 1941/1942 prestopili Rubikon in pričeli z metodo množičnega ubijanja drugače mislečih rojakov.” Kot je pojasnil, so namerno in brutalno sprožili slovenski razkol med ljudmi po metodi sovjetske boljševistične revolucije.
Tudi danes prihajajo barbarski akti poniževanja, preganjanja drugače mislečih, zanikanja spomina na žrtve revolucije iz krogov naslednikov bivšega režima. Možina meni, da se zgodovina sicer ne ponavlja, imamo pa silnice in prijeme, ki spominjajo na tragične dogodke iz leta 1942, in od tu stvarna bojazen, da ti isti spodbujajo državljanski konflikt. Zakaj to počnejo in zakaj doživljamo sedaj vrhunec promoviranja bivšega režima, ne ve. Ve pa, podobno kot večina dobronamernih in informiranih ljudi, da so akti zadnjih tednov z ukinjanjem dneva spomina na žrtve komunizma in vračanjem Titovega kipa, barbarski in proti kulturi in civilizaciji, ki smo jo dosegli. “Še najbližje je razlaga, da je aktualna oblast storilnostno nesposobna, v letu dni ji ni uspelo nič res pomembnega izpeljati v korist ljudi in zato izkorišča star razkol za zamegljevanje in politično preživetje,” ocenjuje.
Jože Možina: “To, kar evidentno, vsem na očeh počnejo, potem ažurno pripisujejo drugi – napadeni — strani. Ko sem to prebral, sem se spomnil na partijsko propagando iz leta 1942. In pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, ki ima “obraz” pametovati na mednarodni konferenci o pregonu najhujših kaznivih dejanj, hkrati pa istega dne ukinja spomin na žrtve komunizma …” (Foto: STA)
“To, kar evidentno vsem na očeh počnejo, potem ažurno pripisujejo drugi – napadeni — strani. To spet spominja na staro komunistično maniro iz leta 1942, ko so svoje grehe in zločine z laganjem pripisovali nasprotnikom,” je še pojasnil. Prav na to je pomislil, ko so Janševo opozorilo, da s takimi ponižujočimi akti spodbujajo državljanski konflikt, brez sramu zavili v razlago, da “Janša neti državljansko vojno”. Ko je Možina to prebral, se je spomnil na partijsko propagando iz leta 1942. “To je zaskrbljujoče, še prej pa sramotno. In pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, ki ima “obraz” pametovati na mednarodni konferenci o pregonu najhujših kaznivih dejanj, hkrati pa istega dne ukinja spomin na žrtve komunizma in krati je njena stranka ponosna naslednica KPS, ki je vodila revolucijo in pomore desettisočev ujetnikov. Nekaj popolnoma sprevrženega je v tem,” je bil zgrožen. Ministričina prijava Janše, češ da spodbuja k državljanski vojni, to po njegovem samo potrjuje. Kako to vpliva na družbeno klimo je po njegovem jasno. Sile starega režima računajo na vrednostno poškodovanost pomembnega dela nacije, ki drugo svetovno vojno še vedno razume na ravni osnovnošolskega pouka in mitologije iz dobe komunizma. Take, pogosto naivne, kot tudi tiste manj naivne, ki so imeli od bivšega režima neposredne koristi, “hranijo” z vračanjem Tita, z maščevalno retoriko.
“Garnitura, ki ukinja tak spominski dan — s tem početjem tudi formalno postaja dedič zločina in zanikovalec žrtev”
“Seveda je to netenje v smeri obujanja državljanske vojne. To točno vedo,” je prepričan. Namesto, da bi državljane vzgajali v občutljivosti do sočloveka, posebej v enakovrednem odnosu vsaj do mrtvih, brez sodbe pobitih. Tudi žrtve komunizma v civilizirani družbi, kot si jo zaslužimo Slovenci, morajo biti deležne enakega pietetnega spomina, kot to velja za žrtve nacionalnega socializma in fašizma. Upor proti okupatorju bo vedno časten, kolikor so posamezna dejanja vredna časti. Ubijanje neoboroženih pripadnikov lastnega naroda za potrebe prevzema oblasti pa po njegovem nikoli ne more biti domena časti – ampak bo vedno le zločin.
Obeležitev spomina na žrtve komunističnega nasilja je civilizacijska pridobitev, ki širi prostor razumevanja in sprejemanja tistih, ki so trpeli ter njihovih potomcev. Zato lahko spomin na te žrtve ukinja le politična garnitura, ki vidi v komunističnem totalitarizmu z zločini vrednoto, ki jo je treba braniti, ter njihove žrtve oropati spomina — kar je skrajno razdiralno in zaskrbljujoče za skupno slovensko prihodnost. “Garnitura, ki ukinja tak spominski dan – s tem početjem tudi formalno postaja dedič zločina in zanikovalec žrtev,” je poudaril. V celoti je žrtev komunističnega totalitarizma na slovenskem ozemlju vsaj 26 tisoč, če dodamo pomorjene pripadnike drugih narodov, pa še nekaj deset tisoč več. Za zločine pa ni odgovarjal nihče, večina tudi ni pokopanih. “In tega naj se ne bi spominjali?” se je za konec vprašal.