Piše: Magična gledalka
Če sem zadnjič omenjala kriminalistično serijo Hudičeve igre, pa želim tokrat nekaj napisati o hudičevih odvetnikih z dokumenta filma Če boš ubijal, me pokliči.
Da TV Slovenija predvaja tudi dobre dokumentarce, sem verjetno že omenila. Mene je nedavno prevzel francoski. Vsaj naslov je bil francoski: Si tu tues, appelle – moi, kar po naše pomeni Če boš ubijal, me pokliči. Ko sem na daljincu stisnila tipko Info, sem prebrala da je režiser Eduardo Febbro, kar pa ne zveni prav nič francosko. Imela sem prav. Ta 66-letni novinar je imel argentinske korenine, delal pa je v španski redakciji Radia Francia Internacional. In ne boste verjeli, umrl je le tri dni po tem, ko je TV Slovenija na prvem programu predvajala njegov dokumentarni film. Vsaj tako sem prebrala na internetu.
Že sam naslov je napovedoval, da tu ne bo govora o svetniških kandidatih, ampak o mafijskih zadevah. In res se je režiser lotil vzporednega sveta kolumbijskih in mehiških narkokartelov, ki so znani po tem, da vzpostavljajo vladavino s skrajnim nasiljem. Pri tem imajo nezanemarljivo vlogo njihovi odvetniki oziroma »junaki našega časa«, kot jih poimenuje režiser, saj ti predstavljajo najpomembnejšo vez med podtalnim svetom trgovine z mamili in orožjem ter sodnimi in političnimi oblastmi. Tako začne Febbro: »Mamila imajo lasten finančni sistem. Trgovina z njimi je razširjena po vsem svetu, spremljata pa jo nasilje in smrt, ki ju pogosto povzdiguje narkokultura. Že več kot sto let uspešno premaguje razdalje med celinami in za seboj pušča krvavo opustošenje.
Vendar pa trgovina z mamili ni omejena na eno samo državo. Meje si določa sama. To je mračno in povsem samosvoje ozemlje z lastnimi pravili, zakoni, kulturo, religijo, vrednotami in gospodarstvom. In tudi z lastnimi zvezdniki, na tisoče žrtvami, predvsem pa z lastnim omrežjem odvetnikov. Za vodji organiziranega kriminala se vselej skriva senca odvetnika. Ta se nenehno giblje po tanki meji med somrakom in dnevno svetlobo, ki ločuje najbolj surove zločine od pravice do poštenega sojenja. Je vezni člen med dvema svetovoma in pred sodiščem brani tiste, ki kršijo vsa pravila človečnosti.«
Potem se zvrstijo zgodbe o tem, zakaj so hudičevi odvetniki, kot jim tudi radi rečemo, branili nekatere najbolj zloglasne latinskoameriške trgovce z mamili in kako jim je kljub temu uspelo ohraniti integriteto. Režiser je tako posnel pričevanje nekdanjega odvetnika Pabla Escobarja, Amada Carilla Fuentesa in Joaquína »El Chapa« Guzmána. Zanimiva se mi je zdela misel, ko »pravijo, da je vsak velik zločinec ogledalo družbe, v kateri živi«. »V vsakem odvetniku pa se zrcali sodni sistem, v katerem se kali.« Dobra iztočnica za kakšen slovenski dokumentarec, mar ne?
