Piše: Davorin Kopše
Zoran Janković kot župan ne deluje v javno dobro. Na to kažejo empirična dejstva. Iz preteklosti najbolj izstopa nasedli projekt Stožice, kjer gledamo novogradnjo v ruševinah. Kljub eklatantnim nepravilnostim in prirejanjem dokumentacije ter obupanim podizvajalcem, eden je celo naredil samomor, se Jankoviću do zdaj t. i. pravna država ni postavila po robu. Zadnja leta gledamo gradnjo kanala C0 čez vodovarstveno območje in brez ustreznega gradbenega dovoljenja. Z lastniki zemljišč obračunavajo tudi fizično. Z vsako oprostitvijo Jankoviću ali ignoranco njegovih rabot, je Janković bolj drzen, pravna država pa pada v brezno, iz katerega ni mogoče splezati brez dolgoročnih posledic.
Janković se je na svoj balkanski način proslavil že v Mercatorju, kjer je bil brezkompromisen. To mu je omogočila politika, ki ga je postavila na vodstveni položaj. Na ruševinah starega Mercatorja in žrtvovanega konkurenta Emone je sicer krepil moč tega trgovca, a kolateralna škoda njegovih ravnanj so bili vedno njegovi osebni interesi. Pri poslih si je vedno zagotavljal provizije. Vzporedno je imel podjetje Electa, ki je “uspešno” poslovala s podjetjem, kjer je bil lider. Ko je odšel iz Mercatorja, je njegovo podjetje v rokah sinov propadlo in zapustilo mnoge dolgove.
Janković povzroča in širi agonijo
Janković se je na ta način uspel okrasiti s titulo uspešnega menedžerja. Z njo je prepričal tudi volivce, ki so mu naivno in v zmoti zaupali vodenje glavnega mesta Slovenije. V kampanjah za prve volitve je kot stara lajna ponavljal, kako radi so ga imeli zaposleni v Mercatorju, predvsem prodajalke. Mediji so mu držali štango in predvajali sceno ob njegovem slovesu, ko je približno dvajset prodajalk jokalo. Ampak v tem podjetju je bilo takrat zaposlenih več kot deset tisoč ljudi. Vsak si lahko sam izračuna, kolikšen odstotek vseh je jokalo.
Janković se ves čas svojega županovanja skriva za trditvami, da je v Ljubljani izvedel več kot dva tisoč projektov, ki pa jih nihče, niti sam, ne zna našteti. Vzdrževalna dela, kot so košnja trave, popravila robnikov cest in barvanje kandelabrov, namreč niso projekti, kar dobrega je narejenega, pa je bilo načrtovano že davno pred njegovim prihodom. Poskrbel ni niti za stadion Bežigrad, ki je bil nekoč Plečnikov ponos Ljubljane, danes pa klavrno propadajočega izkoriščajo le aktivisti, ki občasno vdrejo v njegovo notranjost. Sicer je ta stadion postal ena večjih kulturnih sramot tega mesta. Odnos Jankovića do slovenske kulture pač. Ker on z njo itak nima nič.
Jankovićev glavni gradbeni dosežek so Stožice, kjer so bili mnogi opeharjeni, obupani in propadli. Glavni gradbeni pečat mestu ni delujoči del te gradnje, ampak razpadajoča novogradnja trgovskega centra ob njem. Tam se bohoti z divjim zaraščanjem trave in grmovja, kjer se dobro počutijo le voluharji, ki so stalno naseljeni sosedje stanujočih v bližnjem stanovanjskem naselju.
Do kdaj odpustki prvorazrednemu
Jankoviću se po vsem tem do danes ni zgodilo nič razen odpisov davčnih dolgov in izsiljenega seksa, ki ga je dobil za dodelitev stanovanja obupani mamici. Pravna država se ga izogiba v velikem loku in mu daje korajžo, da svoje početje širi na projekt C0, kjer gradi nevarno kanalizacijo preko vodovarstvenega območja. Ta njegov kanal, ki ga sporno sofinancira celo Evropska unija, ne bo pustil le finančnih posledic, ampak je velika verjetnost, da bodo fekalije pronicale v vodno zajetje, iz katerega se napaja okrog devetdeset odstotkov Ljubljančanov.
Janković ima pri gradnji svoje nove poslovne zablode še vedno zaveznike. Te najdemo v aktualni oblasti, ki ne črhne niti besedice, naravovarstveniki in drugi civilni aktivisti pa so tiho kot riti, ker jih mesto sofinancira. Kot rečeno mu tudi pravna država asistira, namesto da bi ga preganjala. Gledali smo celo, kako je policija fizično obračunavala z lastniki zemljišč, ki so na svoji slovenski zemlji protestirali. Protestirajo za zaščito pitne vode in branijo svojo lastnino, kar poskuša Janković z vsemi sredstvi prikazati kot kriminal, v resnici pa je kriminal to, kar počne sam.
Janković je po s kamero posneti grobi aretaciji kmeta, ki je bil na svoji parceli, zamenjal resurse za izvajanje nasilja. Najel je varnostne službe, ki so še bolj nasilni in za denar nadaljujejo tisto, česar policija pod pritiskom javnosti ne izvaja več. Ti plačanci po pripovedovanju kmetov grozijo s smrtjo, občasno pa koga povaljajo po tleh. Izkazalo se je, da varnostniki delajo tudi v civilu. Najprej so zanikali, da so to njihovi ljudje, kasneje pa se je na podlagi fotografij izkazalo, da je eden izmed nasilnežev marketing menedžer podjetja za varovanje, večinska lastnica firme pa naj bi bila njegova žena.
Janković je tako predrzen, da se sklicuje na gradbeno dovoljenje, ki je bilo po delih izdano na podlagi sporne predstavitve projekta, ki naj bi bil enostaven objekt, za katerega ne potrebuje presoje vpliva na okolje. Da se je izognil tej presoji, je leta vlagal zaprosila za izdajo dovoljenj po delih, čeprav gre za projekt, ki je zaključen v eno celoto. To je več deset kilometrov kanalizacije, nekaj kilometrov pa je speljanih preko pitne vode. O tem je razpravljal tudi parlament, ki je naložil ustavitev vseh del, dokler ne bo dokumentacija nesporna in kompletna.
Janković neverodostojno zagotavlja, da je projekt varen. Inštitut za varovanje zdravja je ob tem podal mnenje, da kanalizacija preko vodovarstvenega območja trajno ogroža pitno vodo, strokovni oceni vplivov na okolje pa se je Janković goljufivo izognil. Z izgovori na gradbeno dovoljenje se torej župan izgovarja na tisto, po čemer je najbolj prepoznaven. Čim več ljudi vleči za nos, v kar je vključil še stroko in pristojne institucije.
Janković nam torej že desetletja predrzno jemlje dostojanstvo. To mu ni več dovolj, ogroža nam tudi glavni vir življenja – pitno vodo. Do kdaj še? Pravna država, prebudi se in upraviči svoj formalni obstoj, sicer vam bodo ljudje zapeli labodji spev. Budnice pred magistratom so se že začele, ohole oblastnike pa bodo dale spat. Ker diktature niso večne, življenje pa je.
