Piše: dr. Tomaž Kladnik, zgodovinar
Če povežemo našo novejšo zgodovino z zgodovino Ukrajine, lahko potegnemo nekaj pomembnih vzporednic. Leta 1991 je Jugoslavija napadla demokratično in miroljubno državo Slovenijo. Njeni nedemokratični pritiski na Slovenijo so prerasli v vojaški napad. Slovenija je imela pravico, da se brani. Tokrat je agresor Rusija, ki je napadla demokratično in miroljubno državo Ukrajino.
Njena dolgoletna agresija do Ukrajine je ob napadu prerasla v invazijo. Ukrajina ima pravico, da se brani. Slovenci bi se lahko leta 1991, na začetku neizzvanega jugoslovanskega napada odločili, da bomo svojo državo, njeno prihodnost ter človeške in naravne vire najbolje zavarovali tako, da se premočni sili ne upremo in v zatišju počakamo na boljše čase, vendar tega nismo storili. Odločili smo se za obrambo svoje domovine. Tako so se odločili tudi državljani Ukrajine. To mora spoštovati ves demokratični svet in pri tem moramo Ukrajincem, tako kot smo to od mednarodne skupnosti pričakovali in dobili leta 1991 mi, pomagati.
Zakonitosti vojn
Vsaka vojna ne glede na svojo obliko predpostavlja doseganje določenega političnega cilja s silo, s tem da z oboroženim delovanjem upočasni oziroma zanika nasprotnika. V primeru okupacije je to zanikanje nacionalne svobode, pravice posameznega naroda, da sam upravlja svoje nacionalno ozemlje. Tako je tudi cilj odpora, vojne proti agresorju, okupatorju, osvoboditev in pravica do nacionalne neodvisnosti. Vendar pa to ni nujno edini cilj vojskovanja, saj se lahko vzporedno s tem uresničijo tudi drugi cilji, kot so sprememba družbene ureditve ali pa bolj »pravično reševanje problematike razmejitve med posameznimi državami«. Vsi nacionalni politični cilji se po navadi ne morejo rešiti samo z vojno oziroma eno vojno. Zato se morajo cilji, ki se hočejo doseči s pomočjo vojne, postaviti tako, da bodo v skladu z možnostmi, pri katerih pa vsekakor igra odločilno vlogo moč nasprotnika. Tako je treba v vsakem konkretnem primeru pravilno oceniti, katere cilje je v danih okoliščinah mogoče uresničiti in katerih ne. V vsakem primeru pa je z odločnim odporom mogoče nasprotniku, sovražniku, okupatorju preprečiti, da uresniči cilje okupacije, in s tem odložiti hitri konec vojne, kar pomeni preprečiti poraz.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
