Piše: L. K.
Pogovarjali smo se z Miro Milavec, sodelavko Karitas iz Slovenije, ki v tem trenutku deluje v Kijivu, v Ukrajini. Slovencem je zaželela veliko trenutkov miru ter se je zahvalila za dosedanjo pomoč, ki so jo namenili Ukrajini in njenim prebivalcem, ki zaradi nenehnih napadov ruske vojske zelo trpijo, in jih hkrati prosi, naj ne nehajo podpirati Ukrajine s svojimi donacijami. Pod intervjujem najdete QR kodo in transakcijski račun, na katerega lahko Karitas nakažete sredstva za pomoč Ukrajini.
Kje v tem trenutku delujete in kakšne so razmere?
Nahajam se v mestu Kijevu – osrednji del Ukrajine, kjer so razmere trenutno nepredvidljive. To pomeni enkrat tedensko raketne napade na mesto Kijev, od novembra dalje pa tudi izpad elektrike podnevi in ponoči, in posledično smo tudi brez ogrevanja in vode. Seveda ob vsakem napadu obstaja verjetnost, da bomo ostali brez elektrike, če bodo rakete zadele električno infrastrukturo. Sicer pa se je vsak Kijevčan nekako navadil na te razmere, in čeprav se zdi, da je to neprijetno, smo jih nekako sprejeli in vidimo, da je mogoče živeti in organizirati način življenja bolj skromno in z omejitvami. Kar pa se človek ne more navaditi, je nevarnosti raket, ko si v strahu o svoje življenje in življenje ljudi okoli tebe.
Kaj pa dlje na vzhodu, ob frontni črti? Tam je območje, kot berem, porušeno do apokaliptičnih razsežnosti… verjetno si človek, ki tega ni videl, težko predstavlja, kako zelo?
Zelo težko si je predstavljati, kaj se dogaja na Vzhodu. Osebno nisem bila na območjih, ki so bila uničena, videla sem le nekatere delno poškodovane dele v okolici Kijeva in odkrito vam povem, da mi to zadostuje. To pomeni, da naše oči preprosto niso navajene sprejeti dejstva, da je človek sposoben storiti kaj takega. Toda to, kar se dogaja na vzhodu, sem videl na fotografijah svojih kolegov in prostovoljcev, ki so obiskali ljudi, ki še vedno živijo v zelo nemogočih razmerah. Na fotografijah in filmih lahko dobesedno vidite, kako je vse uničeno, v nekaterih vaseh ni mogoče najti niti ene same hiše, ki ne bi bila poškodovana. A ne glede na to, je življenje. Spominjam se zgodbe našega direktorja, ki je med božičnimi prazniki obiskal vas, ki je od frontne črte oddaljena 5 kilometrov, kjer je nenehno obstreljevanje in kjer imajo vaščani uničene domove, pomagajo pa si tako, da jih več živi v eni hiši. Tako sem videl slike štirih starejših gospa, ki so živele skupaj v napol uničeni hiši, čeprav niso več mogle kupiti osnovnih živil. Živele so od svojih pridelkov in niso želele zapustiti svojih domov. Verjetno si lahko predstavljate veselje, ko je bilo direktorju iz varnostnih razlogov izjemoma dovoljeno vstopiti v vas, da je lahko tem ljudem prinesel humanitarno pomoč. V Evropi 21. stoletja si je kaj takega težko predstavljati.
Več si lahko preberete TUKAJ.
