Piše: Tanja Brkić (Nova24TV)
Vključevanje transspolnosti in normaliziranje več spolnih identitet je postalo tako popularno, da se je številne spodbudilo k temu, da se razglasijo za trans. Pri tem pa se poraja vprašanje, ali je bilo res toliko transspolne populacije, ki je šele zdaj razkrila to, ali gre za le za identifikacijo transspolnosti tudi pri tistih, ki to niso, zaradi zdravstvenih in duševnih težav? Glede na naraščajoče število praktično z danes na jutri bi lahko rekli, da je “biti drugačen” postal trend, pa vendar je od nekdaj tako – le da v tem primeru to nosi veliko hujše posledice. Otroci postajajo transpolni, ker je to postalo popularno.
Transgenderizem je prepričanje, da ima vsaka oseba »spolno identiteto« (notranji občutek, da je moški, ženska, nekaj drugega ali vmes), ki se razlikuje od njegovega ali njenega spola, in da mora imeti spolna identiteta prednost pred biološkim spolom. Kdo bi rekel, da se bo leta 2023 ta nesmiselna ideja prijela? Pa se je. Po podatkih Pew Research se več kot 5 odstotkov Američanov, mlajših od 30 let, identificira kot transspolne ali nebinarne osebe, v primerjavi z 1,6 odstotka celotne odrasle populacije in samo 0,3 odstotka starejših od 50 let, piše National Review.
Dolgotrajna uporaba družbenih medijev vpliva na identifikacijo o drugem spolu
To razlikovanje ne bi bilo pomembno, če zahteve po pravicah transspolnih ne bi bile v tako drastičnem nasprotju s pravicami žensk, ki temeljijo na spolu, ali če tiste, ki se identificirajo kot transspolne, ne bi zdravili z zdravili in operacijami, zaradi katerih so neplodni in tvegajo vseživljenjsko spolno disfunkcijo. Ampak točno to se počne. National Review se v nadaljevanju sklicuje na študijo, ki jo je leta 2018 objavila Lisa Littman, takrat docentka na Univerzi Brown. Preučevala je poročila staršev o “nenadnem ali hitrem pojavu spolne disforije, ki se prvič pojavi med puberteto ali celo po njej.” Ta spolna disforija ni bila podobna tistim, ki so jih zgodovinsko opazili pri otrocih, ki so bile zelo redke in so prizadele predvsem mlade fante. Poleg tega se zdi, da se simptomi pojavijo po dolgotrajni uporabi družbenih medijev in interneta ter “v kontekstu pripadnosti skupini vrstnikov, kjer so eden, več ali celo vsi prijatelji v istem časovnem okviru postali spolno disforični in transspolni.”
Littmanova je postavila teorijo vrstniške in družbene okužbe, ki jo Ameriško psihološko združenje opredeljuje kot “širjenje vedenja, odnosov in afektov skozi množice in druge vrste družbenih agregatov od enega člana do drugega.” Le-to je eden od dejavnikov, ki prispevajo k naraščajočemu številu spolov. To pa je seveda razjezilo aktiviste, zato je revija PLOS One, kjer je bila študija objavljena, študijo začasno preklicala in jo kasneje ponovno objavila z nenavadnim “obvestilom o popravku”, ki pa ga ni bilo.
Kljub temu da je študija temeljila na pričevanjih staršev in znanosti, so liberalni novinarji in klinični aktivisti leta iskali načine, kako diskreditirati njeno teorijo. Avgusta 2022 je NBC News razglasil primer kot zaključen in se skliceval na novo študijo, objavljeno v Pediatrics, vodilni reviji Ameriške akademije za pediatrijo, ki je nasprotovala teoriji Littmanove in zanikala, da “socialna okužba spodbuja mladostnike, da se identificirajo kot transspolni”. Ob natančnejšem pregledu pa študija, ki jo navaja NBC News, tega ni dokazala, saj se je avtor študije Jack Turban, ki je tudi aktivist, skliceval na napačno statistiko.
Gre za družbeno “okužbo”
V manj politiziranih kontekstih so raziskovalci bolj pripravljeni upoštevati možnost družbene okužbe. Med pandemijo je izjemno veliko najstnic po vsem svetu začelo kazati tikom podobne motnje. Zdravniki, ki so jih zdravili, so bili presenečeni. Tako kot spolna disforija so bile motnje, podobne tikom, vedno pogostejše pri mladih moških. In tako kot pri spolni disforiji so dekleta, ki so jih zdravili, doživela nenaden pojav simptomov, čeprav v preteklosti niso imela takih motenj. Raziskovalci so ugotovili, da je ta pojav “množična psihogena bolezen”, družbena okužba, povezana s TikTokom. Mlade dekleta so bolj občutljive na vpliv vrstnikov, predvsem glede telesne podobe, in kar trikrat pogosteje kot moški trpijo za anoreksijo, bulimijo in samopoškodbami.
Če je nekaj dano biološko kot trdijo LGBTQ zagovorniki, zakaj obstajajo regionalne razlike?
Obstajajo tudi regionalne razlike. Maja 2022 je Bill Maher v uvodnem monologu v svoji televizijski oddaji povedal, da se je delež Američanov, ki se identificirajo kot LGBTQ, v vsaki generaciji približno podvojil. Če je ta porast števila transotrok popolnoma biološki, zakaj je regionalen? Stopnja identifikacije transspolnih med mladimi v Kaliforniji je skoraj 38 odstotkov višja od državnega povprečja: Skoraj 2 odstotka tistih, starih med 13 in 17 let, se identificirajo kot transspolni. Tudi znotraj države so osupljive razlike. Na primer, 6 odstotkov mladih v skupnem enotnem šolskem okrožju Davis se opredeljuje za transspolne osebe, kar je skoraj 4,3 odstotne točke več od nacionalnega povprečja in trikrat več od kalifornijskega povprečja, piše NR.
Štiri leta po odmevni študiji Littmanove je ta objavila anketo o 100 “posameznikih, ki so bili zdravljeni zaradi disforije spola z medicinskim in/ali kirurškim prehodom in so pozneje šli skozi proces detranzicije ter so svojo odločitev obžalovali. Ugotovila je, da je 55 odstotkov vprašanih menilo, da niso prejeli “ustrezne ocene zdravnika ali strokovnjaka za duševno zdravje pred začetkom prehoda.” Osebe, ki so prestopile, pogosto govorijo o neštetih dejavnikih, ki stojijo za njihovo prvotno željo po prehodu, med katerimi je tudi vpliv vrstnikov.
Z drugimi besedami, za nekatere strokovnjake na področju spolne disforije ne obstaja “pravi trans”. Preprosto obstajajo tisti, pri katerih psihološka korist prehoda odtehta fizične stroške, in tisti, pri katerih ne. Ker takšnih rezultatov ni mogoče predvideti, zdravljenje predstavlja veliko tveganje za bolnika. Iz desetletij raziskav vemo, da več kot 80 odstotkov otrok s spolno disforijo do konca adolescence to preraste, če se ne spremenijo. In vemo, da so mladostniki veliko bolj dovzetni za vpliv vrstnikov in veliko pogosteje sprejemajo slabe ali impulzivne odločitve. Hipoteza o družbeni okužbi je povzročila jezo mnogih aktivistov, ker spodkopava osrednjo trditev transspolne ideologije, naredi njeno politično agendo neupravičljivo in meče dolgo senco dvoma na tako imenovano oskrbo, ki potrjuje spol. V Evropi je hipoteza o družbeni okužbi že sprejeta. Amerika dohiteva.
