Piše: Petra Janša
»Eno je sojenje, drugo pa je politični obračun. To je bil politični obračun. Če citiram nekdanjega ustavnega sodnika Krivica, je na prvi pogled jasno, da to, za kar se je nam sodilo v zadevi Patria, ni kaznivo dejanje. Tisti, ki so pri tem sodelovali, so vedeli, da ne izvajajo sojenja, ampak politično eksekucijo in da potem ne bo nobene odgovornosti oziroma da ne bodo plačali škode,« je za medije izjavil Janez Janša.
Pred dvema tednoma je na kranjskem okrožnem sodišču (končno) stekla obravnava odškodninske tožbe, s katero predsednik SDS in nekdanji predsednik vlade Janez Janša od nekdanje tožilke in sodnikov, ki so sodili v zadevi Patria, zahteva 900.000 evrov odškodnine. Sodišče bo najprej odločilo o morebitni odškodninski odgovornosti tožilke in sodnikov. Odločba bo izšla pisno. Janša toži nekdanjo tožilko Branko Zobec Hrastar, ljubljansko okrajno sodnico Barbaro Klajnšek, sodnika Milana Štruklja, vrhovno sodnico Vesno Žalik in vrhovnega sodnika Branka Maslešo. Vsem očita nezakonito delo v procesu Patria.
Spremenili so tok politične zgodovine
Janša je odškodninsko tožbo vložil zoper državo in zoper nekdanjo tožilko Branko Zobec Hrastar ter zoper sodnike Barbaro Klajnšek, Milana Štruklja, Vesno Žalik in Branka Maslešo. Očita jim nezakonito delo v procesu Patria, ki je na koncu zastaral. Kot je ob prihodu na sodišče dejal Janša, so ti konkretni posamezniki z zlorabo inštrumentov pravne države spremenili tok politične zgodovine v Sloveniji. Ocenil je, da v zadevi Patria ni šlo za sojenje, temveč za politični obračun in politično eksekucijo. Zato meni, da bi ti konkretni posamezniki morali za to nositi odgovornost, namesto da jo prelagajo na državo, da bo namesto njih plačala odškodnino. Na vprašanje novinarjev, kako je prišel do vsote več kot 900 tisoč evrov, kolikor je zahtevana odškodnina (gre za 901.119,96 evra), je rekel, da gre za simbolično številko, da pa se povzročena škoda meri v milijardah, in zaskrbljeno dodal, da se je to dogajalo v samostojni Sloveniji in ne v totalitarni državi.
Odvetniki toženih o »nevarnem precendensu«
Pooblaščenci toženih so na drugi strani opozorili, da bi šlo za nevaren precedens, če bi sodišče tožilki in sodnikom pripisalo odškodninsko odgovornost za njihovo delo. Kot je izpostavil pooblaščenec treh toženih Emil Zakonjšek, sodnikom pri odločanju po ustavi pripada imuniteta. Tako napačna materialnopravna odločitev ne more pomeniti njihove odškodninske odgovornosti, temveč za morebitne sodne zmote odgovarja država. »Drugače ni mogoče zagotoviti neodvisnosti sodstva, ki je temelj pravne države,« je poudaril Zakonjšek.
Pooblaščenec nekdanje tožilke Zobec Hrastarjeve, ki je avtorica obtožnega predloga v zadevi Patria, Miha Kunič je izpostavil, da Janševo tožbo razume kot poskus pritiska na delovanje sodišč. »Vsakdo, ki pozna pravo, sodno prakso, ustavo in mednarodne konvencije, mu je jasno, da s takim zahtevkom ne more uspeti,« je dejal. Glede svoje klientke je tudi pojasnil, da se je večkrat skušala izločiti iz zadeve Patria. To dokazuje, da ni delovala politično in da ni imela nobenega slabega namena, temveč je delovala izključno po stroki. Tudi notranji nadzor na tožilstvu je pokazal, da ni naredila nobene napake, je izpostavil Kunič.
Janšev odvetnik Franci Matoz pa je presodil, da so v postopku ponudili dovolj dokazov za to, da so toženi posamezniki ravnali samovoljno z namenom povzročitve škode in s tem izpolnili vse elemente odškodninske odgovornosti.
Sodnica je odločila
Sodnica Tanja Bizjak je na omenjenem naroku po vpogledu v listinske dokaze presodila, da je zadeva glede tožbe zoper pet toženih posameznikov zrela za odločitev. Zato bo izdala delno pisno odločbo. Ob tem je zavrnila dokazne predloge po zaslišanju nekaterih prič, med drugim nekdanjih ustavnih sodnikov Miroslava Mozetiča in Mitje Deisingerja. Matoz pa je poudaril, gre zaradi neizvedbe predlaganih dokazov za absolutno kršitev pravilnosti postopka.
Sodnica je zavrnila tudi predlog tožeče stranke za prekinitev postopka, da bi se pred ustavnim sodiščem začel postopek o protiustavni pravni praznini glede neposredne odgovornosti sodnika in tožilca. Po mnenju sodnice ne gre za protiustavno pravno praznino. Glede nadaljevanja obravnave odškodninske tožbe proti državi pa bo sodnica počakala na pravnomočnost njene delne pisne odločbe, pri čemer računa, da bodo do pravnomočnosti prišli v približno pol leta. Potem se bo nadaljevala obravnava tožbe proti državi.
O višini odškodnine
Kot je pojasnil Kunič, morda država plačati odškodnino, ker je bil toženi neupravičeno na prestajanju kazni. »Zoper državo se bo glede odškodnine nadaljeval postopek, ker ta je čisto legalen, vprašanje pa je, kakšna bo višina odškodnine. Tu se država in tožnik nista uskladila,« je pojasnil tudi Zakonjšek. Državna odvetnica Jasna Lovrec je pojasnila, da temelja odškodninske tožbe po 30. členu Ustave RS, ki določa pravico do rehabilitacije in odškodnine, ne prereka, prereka pa temelj po 26. členu Ustave RS, ki govori o pravici do povračila škode. Sodišče bo tako moralo v nadaljevanju postopka razmejiti zatrjevano škodo. Janša zahteva nekaj več kot 900.000 evrov odškodnine. »Ta številka je simbolična, škoda, ki je bila povzročena, se meri v milijardah,« je glede višine odškodninskega zahtevka dejal Janša.
Zobec Hrastarjeva in Klajnškova
Spomnimo. V odškodninski tožbi predsednika SDS Janeza Janše gre torej za ključne ljudi v zadevi Patria, ki so proces vodili na podlagi neugotovljenega kraja, časa in komunikacijskega načina storitve kaznivega dejanja, njihovo pravno presojo pa je razveljavilo ustavno sodišče. Janša, ki je moral po krivici v zapor, zahteva zdaj od odgovornih, tudi Republike Slovenije, 901.119,96 evra odškodnine. Republiko Slovenijo zastopa Državno odvetništvo RS. Toženi stranki sta najprej nekdanja državna tožilka Branka Zobec Hrastar in okrajna sodnica Barbara Klajnšek. Prva je napisala obtožni predlog v zadevi Patria, med samim procesom pa je konec leta 2011 zapustila tožilske vrste in odšla med odvetnike. Takratni generalni državni tožilec Zvonko Fišer je razvpito zadevo Patria nato predal novemu tožilcu, vrhovnemu državnemu tožilcu Andreju Ferlincu. Branka Zobec Hrastar je žena nekdanjega policijskega uradnika in uslužbenca Sove Zvonka Hrastarja, ki je kot kriminalist sodeloval pri aretaciji Janeza Janše v aferi JBTZ. Druga tožena stranka, okrajna sodnica Barbara Klajnšek, je na prvi stopnji na zaporno kazen obsodila Janeza Janšo, Ivana Črnkoviča in Antona Krkoviča. Za obsodbo je prejela celo čestitke višje sodnice Vesne Bergant Rakočević, žene znanega voditelja Odmevov na RTVS Igorja Berganta, za pogum.
Štrukelj, Žalikova in Masleša
Prav tako Janša toži dolgoletnega višjega sodnika Milana Štruklja, takrat predsednika senata višjega sodišča, ki je potrdil obsodilno sodbo v zadevi Patria, ter vrhovna sodnika Vesno Žalik in Branka Maslešo. Slednji se je nedavno upokojil. Žalikova je bila poročevalka v senatu vrhovnega sodišča, ki je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti in potrdilo obsodilno sodbo višjega sodišča, pozneje pa še zastaranje primera, senatu pa je predsedoval nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Masleša, kar je Janša označil za »škandal brez primere«.
Spomnimo. Oče sodnice Vesne Žalik je preganjal nedolžne ljudi v povojnih dachauskih in Nagodetovem procesu, kjer so padale celo smrtne obsodbe. Vesna Žalik pa je bila predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je septembra 1996 zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Jugoslovansko vojaško sodišče je namreč Rožmana leta 1946 obsodilo na 18 let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja zaradi obtožbe, da je sodeloval z okupatorjem. Sodni rehabilitaciji so skozi dolgoletni postopek nasprotovali številni sodniki, ki so odločali v tem procesu, med njimi, kot smo omenili, tudi Vesna Žalik. Vrhovno sodišče je nato leta 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo sodbo zoper Rožmana in primer vrnilo v odločanje na ljubljansko okrožno sodišče v novo sojenje. Leta 2009 je slednje kazenski postopek proti škofu dokončno ustavilo, s čimer je bil Rožman rehabilitiran. Branko Masleša je bil pred osamosvojitvijo zelo dominanten sekretar partije, je za Reporter leta 2012 dejal takratni ustavni sodnik Jan Zobec. Nekoč je bil Masleša ves navdušen nad tem, da je vojak JLA prebežnika čez mejo zadel prav v sredino čela, v času osamosvajanja pa je dejal, da bo JLA »tepihovala« (zravnala z zemljo, op. p.) Slovenijo, je takrat še dejal Zobec.
Kdo brani tožene?
In kdo so odvetniki, ki so jih najeli toženi pravosodni funkcionarji? Kar tri, Branka Maslešo, Vesno Žalik in Milana Štruklja, zastopa odvetniška družba Zakonjšek iz Ljubljane, katere nosilno ime je odvetnik Emil Zakonjšek, ki je leta 2007 pred parlamentarno preiskovalno komisijo pospremil šefa Foruma 21 Milana Kučana. Zakonjšek je bil tudi sam član disciplinske komisije Foruma 21. Tednik Reporter je marca 2019 o njem objavil članek z naslovom »V imenu Tita kot sodnik grobo kršil človekove pravice, zdaj pa je celo član sodnega sveta«, v katerem problematizira Zakonjškovo imenovanje v sodni svet leta 2018. Pred odvetniško kariero je bil Zakonjšek 15 let sodnik (od 1977 do 1992). Omenjeni tednik je razkril tudi sodbo iz leta 1981, ko je Zakonjšek kot predsednik kazenskega senata Temeljnega sodišča v Ljubljani obsodil človeka na osemmesečno zaporno kazen (nepogojno!) zaradi verbalnega delikta.
Barbara Klajnšek je najela odvetniško družbo Peternelj in partnerji iz Trzina, Branka Zobec Hrastar pa Odvetniško pisarno Kunič iz Ljubljane, ki jo vodi Miha Kunič. Miha Kunič je sin Jožefa Kuniča, diplomata (Iran, Francija) in ljubljanskega mestnega svetnika, ki je glasoval proti podelitvi častnega meščanstva Borisu Pahorju. Wikipedija piše, da so se na pobudo Jožefa Kuniča »1. marca 2011 v knjižnici srečali nekateri člani LDS, Liberalne akademije in Liste Zorana Jankovića. Slednjo sta zastopala Aleš Čerin in Mitja Meršol. Med predstavniki LDS pa je bila Zdenka Cerar, ki je vseskozi veljala za izpostavo bivšega predsednika Milana Kučana«. Sicer pa je Miha Kunič javnosti postal bolj znan v času primera Novič ali bolje primera Jamnik. Bil je namreč pooblaščenec žene umorjenega dr. Janka Jamnika (Tatjane Jamnik Skubic) kot oškodovanke.
(ODZIV) Zvjezdan Radonjić: Blasfemija
Sledeč prispevku o Janševi tožbi zaradi Patrie se čutim dolžnega podati nekaj pojasnil.
Da pravna država v Sloveniji več ne obstaja, ne more biti dvoma. Kljub velikemu številu poštenih, korektnih sodb je sodstvo kot celota podaljšek globoke države, Okrožno sodišče v Kranju pa osrednje pri zlorabah sodstva in prava; poteptali so ne le lastno, temveč tudi kredibiliteto kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani z napredovanjem nanj. Janez Janša zato na kranjskem okrožnem in ljubljanskem višjem sodišču ne more uspeti. Moral bi nujno doseči prenos sojenja drugam, čeprav so žal tudi preostala sodišča vedno bolj podobna kranjskemu.
Prebral sem sprenevedanja odvetnika Mihe Kuniča, ki ga je doajen odvetništva Jože Hribernik označil za nemoralneža; dodam lahko le, da je uporabljen mil izraz. Ta isti Kunič je zoper mene vložil kazensko ovadbo zaradi krivičnega sojenja (288. člen KZ-1), toda med samim sojenjem zaradi očitka, da »sodnik pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost«. Če so citati iz Demokracije točni, sedaj ta isti navaja: »Janševo tožbo razumem kot poskus pritiska na delovanje sodišč. Vsakdo, ki pozna pravo, sodno prakso, ustavo in mednarodne konvencije, mu je jasno, da s takim zahtevkom ne more uspeti.« Zanimivo bi bilo slišati, v čem je razlika med njegovo kazensko ovadbo in Janševo odškodninsko terjatvijo?! Zakaj mora kazensko odgovarjati sodnik, ki bi naj pri vodenju sodnega postopka zavestno kršil zakon, ne smejo pa civilno odgovarjati sodniki, ki bi naj pri vodenju sodnega postopka zavestno kršili zakon. Toliko bolj, ker jim Janez Janša ne očita zmotnih materialnih zaključkov, temveč celoto dejavnosti, ki kažejo na zlorabe tipa medsebojnega dogovarjanja, usklajevanja aktov med sojenjem, postopanje po nesklepčni obtožbi, poseg v pravico do obrambe in podobnih izkrivljanj prava, ki niso v prav nikakršni povezavi s sprejemanjem dokaznih zaključkov. K temu bi dodal, da je bila v zadevo v vseh fazah postopanja, vede in hote, vključena oseba brez potrebnih formalnih kvalifikacij, kar navrže dodatno težo. Na podlagi česa je torej Kuniču jasno, da se »s takšnim zahtevkom« ne more uspeti? Vrli pravnik ne ve, da je 12 sodnikov na Slovaškem zaradi sorodnih aktivnosti končalo v zaporu, ter da so države plačale več milijonov kazni zaradi »intentional judicial injuries«, kar so kasneje restituirali od kršiteljev. Nadalje, če Kunič Janševo tožbo razume kot poskus pritiska na delovanje sodišč, kako razume kazensko ovadbo, ki jo je podal zoper mene, med sojenjem samim? Pritisk na delovanje sodišč z odškodninsko tožbo po poteku celega leta dni od konca postopka razume kot pritisk; podajanje kazenske ovadbe, izločitev sodnika in sodnega izvedenca, destrukcijo z nenehnim seganjem v besedo, zaničevanje sodnikovega položaja, delitev vlog z državno tožilko, pritiske na predsednika sodišča … pa razume kot zakonito postopanje? O tempora, o mores!
Emil Zakonjšek lamentira, »da bi šlo z dosoditvijo odškodnine zoper sodnike in državno tožilko za nevaren precedens. Namesto sodnikov in tožilk mora odgovarjati država, tudi če bi tožilki in sodnikom pripisali odškodninsko odgovornost, kajti pri odločanju jim pripada imuniteta. Njegova napačna materialnopravna odločitev ne more pomeniti odškodninske odgovornosti, temveč za morebitne sodne zmote odgovarja država. Drugače ni mogoče zagotoviti neodvisnosti sodstva, ki je temelj pravne države.« Pravnik torej, ki je kot sodnik kršil temeljne človekove pravice, ki je množično zastopal politike levega pola, opravljal funkcije v Odvetniški zbornici, sedaj pa več let vedri in oblači v sodnem svetu – pametuje o sodniški imuniteti, mene pa je serijsko pošiljal v kazenske postopke, predlagajoč odvzem imunitete?! Česa bolj bednega, pritlehnega, odurnega si ni mogoče predstavljati. Kje je bil branitelj sodniške imunitete, ko so mi med sojenjem odirali kožo? Kako da je na podlagi zgolj petih stavkov iz poročila predsednika sodišča zaključil, da je moja razlaga procesnega obnašanja (to je divjanja) strank bila nestrokovna ter da je bilo njihovo obnašanje skladno s procesnim upravičenjem? Kakšno pravico ima človek te vrste pametovati o neodvisnosti sodstva? Splošno znano je, da je leta zlorabljal in verjetno še vedno zlorablja vpliv, med drugim glede kadrovanja, pa je, po podatkih, ki sem jih pridobil na sodišču, še ko sem deloval, lobiral za sodnico, ki je bila med drugim zalotena pri nudenju spolnih zadovoljstev določenemu odvetniku med delovnim časom v prostorih sodišča, soba št. 10, pritličje, levo!? S kakšno moralno digniteto si upa spregovoriti o ugledu sodnikov in o ugledu nasploh? Kakšen pritisk in pritisk na kaj predstavlja vtoževanje denarnega zneska od tistih, ki so (sledeč obtožbi) zlorabili oblast, se kot hudodelska združba dobivali naskrivaj, neformalno, da bi poenotili postopanje in sprejetje odločitve s posledico politične likvidacije? Zakonjšek meni, da bi predstavljala sodba zoper takšne zlorabnike sodniške funkcije pritisk na sodstvo ter da je država dolžna plačevati njihove grehe. Zakonjšek je nedavno ugotovil, da predstavlja omogočanje pravice do aktivne obrambe zlorabo sojenja ter da je treba sodnika poslati v zapor, sedaj pa ščiti pred lažjo (civilno) obliko odgovornosti tiste, ki jim tožba očita hudodelsko združevanje zavoljo uničenja politične kariere. Če je Zakonjšek tako zelo usmerjen v zaščito sodnikov in sodstva, mi ni jasno, zakaj je v mojem primeru vsakič dovolil, da me kazensko preganjajo, čeprav sem se le odzival na kršitve in pritiske, sedaj bi pa a priori onemogočal zahtevke do sodnikov, ki bi naj zlorabili funkcijo s prirejanjem sojenja? Ali je pogrom nad sodnikom tedaj predstavljal dovoljen precedens, sedaj pa več ne? In kdaj se bo ta vrli pravnik naučil, kaj precedens sploh je, da ga v slovenskem pravu ni, saj v pogojih proste, neformalizirane presoje dokazov ne obstaja formalna dokazna napotitev na odločbo v drugem sojenju, temveč sodišče ustvarja pravno prakso z vsako sodbo posebej?
Kdaj bo nekdo končno preko ustnic izdavil, da Janez Janša na sodiščih ne sme uspeti, da so postavljeni na položaje in obogateli tisti, ki pravno državo usmerjajo v pogubo, kajti v na pravu zasnovani družbi zlorab ne more biti; zlorabe so mogoče le tam, kjer pravne države ni. Dokler bo v njih bilo srce, bo brezpravje vladalo.
Janezu Janši je treba sporočiti, da bo pri stanju sodstva, kakršno je, izgubil prav vsako kazensko ali civilno zadevo, za karkoli bo šlo. Tožbo naj umakne kar takoj, da ne bo plačeval deset tisoče evrov sodnih stroškov sistemu, ki služi na zmoti verujočih, da je pravica na sodiščih dosegljiva. In da, če bo na oblasti, prisluhne tistim, ki vedo, da se utrdb ne napada z milnimi mehurčki.
Odgovorni sodniki v zadevi Patria Branko Masleša, Vesna Žalik in Milan Štrukelj (manjkata sodnica Barbara Klajnšek ter nekdanja tožilka Branka Zobec Hrastar) so se končno znašli na zatožni klopi.
