-2.9 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Odšel je zavetnik Evrope

Piše: dr. Metod Berlec

V mestih po Evropi je bilo na prehodu iz starega v novo leto precej živahno. V Parizu je okoli milijon ljudi prihod novega leta pričakalo na priljubljenih Elizejskih poljanah, kjer so si ogledali velik ognjemet, z barvnimi lučmi je bil osvetljen tudi znameniti Eifflov stolp, je poročala STA.

V Londonu si je več kot 100.000 ljudi ogledalo velikanski ognjemet pri panoramskem kolesu Londonsko oko, potem ko je Big Ben opolnoči z dvanajstimi udarci naznanil novo leto. V Berlinu je glavna silvestrska zabava potekala ob znamenitih Brandenburških vratih. V Belgiji so novoletna praznovanja zasenčili nemiri. Samo v prestolnici Bruselj, kjer imajo svoje sedeže tudi institucije Evropske unije, je policija na silvestrovo aretirala okoli 160 ljudi. Podobno je bilo v številnih zahodnoevropskih mestih, saj so praznovanja motili priseljenci iz Afrike in z Bližnjega vzhoda. Popolnoma drugače je bilo v Srednji Evropi, kjer so praznovanja potekala sproščeno in kulturno. Nepredstavljivo pa je bilo v Ukrajini, ki jo je prizadela ruska vojaška agresija. Dnevno v tej državi umre na desetine tako ukrajinskih kot ruskih vojakov. Civilisti so hudo prizadeti, saj ruska vojska sistematično uničuje ukrajinsko energetsko infrastrukturo, kar posledično pomeni, da prebivalstvo trpi zaradi dolgotrajnih prekinitev ogrevanja in redukcij elektrike. Zaradi mraza …

Duška ob prelomu leta so si dali čez lužo. Bučno so prihod novega leta pozdravili v velemestih, kot sta New York in Rio de Janeiro. Mesto New York je prihod novega leta proslavilo s tradicionalnim spuščanjem šesttonske kristalne krogle na Times Squaru, kjer se je zbralo na desettisoče ljudi. Praznovanje v »velikem jabolku« pa ni minilo brez incidentov. Na silvestrovo je nedaleč od Times Squara 19-letnik z mačeto poškodoval tri policiste. V brazilskem velemestu Riu de Janeiru je prvič od začetka pandemije potekalo silvestrovanje na znameniti plaži Copacabana. A Brazilija je z novim letom dobila tudi novega (starega) predsednika Luiza Inacia Lulo da Silva, ki je na tem mestu nasledil desnosredinskega predhodnika Jaira Boslonara. Največjo južnoameriško državo bo po novem spet vodil človek, ki je skupaj s Fidelom Castrom leta 1990 ustanovil zloglasni Forum São Paulo, o katerem smo v prejšnjih številkah revije že pisali. V tokratni smo to še dodatno nadgradili s povzetkom predgovora, ki ga je Janez Janša napisal za knjigo Forum São Paulo in kulturna vojna.

Na zadnji dan prejšnjega leta je umrl zaslužni papež Benedikt XVI. Nemec Joseph Ratzinger je kot papež nosil ime po sv. Benediktu, zavetniku Evrope. Pred izvolitvijo za papeža je bil tesen sodelavec papeža Janeza Pavla II., ki ga je imenoval za prefekta Kongregacije za nauk vere, predsednika Biblične papeške komisije in Papeške mednarodne teološke komisije. Vseskozi je nasprotoval »pohlepu« in »samozadostnosti« v Cerkvi. Nasprotoval je odpravi celibata v Cerkvi in temu, da bi lahko duhovniški poklic opravljale tudi ženske. Bil je oster nasprotnik komunizma. Leta 1984 je komunistične režime označil za »eno od sramot našega časa«. Leta 1986 je ostro obsodil homoseksualnost in istospolne partnerske zveze. Zaradi tega je veljal za ideologa Vatikana, pri čemer je zagovarjal tradicionalna stališča Cerkve. Papeško službo je opravljal od aprila 2005 do februarja 2013, ko se je upokojil in tako postal prvi papež po 600 letih, ki je odstopil. Pri tem bi mu lahko kmalu sledil njegov naslednik, papež Frančišek, ki je v zadnjih mesecih odpovedal številne dogodke. Julija lani je celo dejal, da so za njegov odstop »odprta vrata«. Benediktovo papeževanje so poleg dobro premišljenega in teološko utemeljenega zavzemanja za tradicionalne krščanske vrednote prek nove evangelizacije, ki naj temelji na zakonski zvezi in družini, zaznamovali tudi škandali, ki so pripomogli k njegovemu odstopu.

Ob tem je pomenljiva njegova duhovna oporoka. Iz nje je posredno razvidno, da je bil kritičen do različnih zablod, tudi kulturnega marksizma. »Stojte trdno v veri! Ne dajte se zmesti! /…/ Že šestdeset let spremljam pot teologije, zlasti tudi svetopisemskih znanosti, in sem s spreminjajočimi se rodovi videl, kako so se sesule teze, ki so se zdele neomajne, a so se izkazale kot gole hipoteze: videl sem liberalni rod (Harnack, Jülicher idr.), eksistencialni rod (Bultmann idr.), marksistični rod. Videl sem in vidim, kako je iz zmede hipotez vedno znova prihajala in prihaja na dan razumnost vere. Jezus Kristus je resnično pot, resnica in življenje – Cerkev pa je v vseh svojih pomanjkljivostih resnično Njegovo Telo.« Skratka, zavedal se je, da smo priča razgradnji vrednot, na katerih temelji evropska civilizacija. Zato bi se verjetno strinjal z besedami, ki jih je zapisal Janša na koncu spremne besede v prej omenjeni knjigi: »Nismo priča spopadu civilizacij, ampak barbarskemu napadu na civilizacijo. Čas je, da se temu napadu resno upremo in zmagamo.«

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine