Piše: Gašper Blažič
Supervolilno leto 2022 se izteka. Marsikomu ne bo ostalo v lepem spominu. Tako parlamentarne kot predsedniške volitve so se iztekle povsem po željah tranzicijske levice, prav tako tudi trojni referendum konec novembra letos. S tem se že sama po sebi odpira potreba po temeljiti samorefleksiji.
Lokalne volitve so sicer prinesle nekaj malega olajšanja, vendar so dokaj slaba tolažba: mestne občine so praktično povsem v rokah tranzicijske levice (z izjemo Novega mesta, kjer je imel župan Gregor Macedoni, ki je zmagal še tretjič, tudi podporo pomladnih strank), pomladne stranke pa ohranjajo prednost predvsem v manjših in podeželskih občinah. Nekaj olajšanja prinašajo tudi volitve v državni svet, ki bo zelo verjetno tudi v novem mandatu predstavljal vsaj majhno bariero pri omejevanju vladne koalicije. Za predsednika DS je bil namreč po nekaj krogih glasovanja – postopek izbire je, kot pravijo naši viri, v marsičem spominjal na volitve papeža – izvoljen politično manj izpostavljeni Marko Lotrič, s čimer je bil onemogočen pohod nekdanjega predsednika DZ, »ostarelega mladinca« Jožefa Školča.
Iluzija o izboljšanju medijskega stanja
Marsikdo bi letošnji volilni zasuk imenoval »zasuk v levo«. Vendar ni čisto tako, saj sta »levica« in »desnica« pri nas preveč zaznamovana pojma, da bi ju lahko uporabljali v vsakdanji govorici. Prej bi lahko rekli, da gre za zasuk v tranzicijsko preteklost oziroma v retrotranzicijo, pri čemer je prejšnja (tretja Janševa) vlada postala, če uporabimo staro sintagmo pravnika in sociologa Petra Jambreka, »žrtev lastnega uspeha«. Kljub nekaterim napakam, ki pa niso bile bistvene, prejšnji vladi ni mogoče očitati, da bi Slovenijo v gospodarskem smislu spravila na kolena – prav nasprotno. Slovenija je leto 2022 kljub epidemiji in črnim scenarijem zaradi gospodarskih blokad, povezanih z epidemijo v prejšnjih dveh letih, dočakala v zelo dobri kondiciji in je imela zelo dobre pogoje, da se prebije med najuspešnejše evropske države. Vendar so to preprečile volitve. Izkazalo se je (in to najmanj petič zapored!), da je stara nomenklatura s svojim propagandnim sistemom vedno korak naprej. Če ne drugega, so prav te volitve zrušile iluzijo, ki se je pojavljala zadnja leta med simpatizerji slovenske pomladi, češ da smo na medijskem področju dovolj napredovali in sedaj tranzicijska levica nima več tako izrazitega monopola, saj obstajajo mnogi spletni portali, ki kritično spremljajo delovanje sedanje vlade. Obstaja pa tudi Nova24TV, ki je pred leti zapolnila vrzel, ki je nastala s prodajo sprva »cerkvene« TV3. Vendar pa v Sloveniji še vedno ni tiskanega dnevnika, ki bi bil naklonjen dedičem Demosa, prav tako ni ustrezne protiuteži v radijskem etru. Ko se je avtor teh vrstic pogovarjal z ljudmi, ki so prišli na proslavo 17. decembra letos v Kočevski Reki, so nekateri izrazili obžalovanje, da praktično celoten radijski spekter obvladuje razvpiti smetarsko-medijski tajkun Martin Odlazek. Vse te radijske postaje tudi na pol prikrito – v okviru svojih razvedrilnih vsebin – suflirajo politična sporočila, ki prehajajo v polje nezavednega, radio pa se praktično posluša povsod: v avtu, hlevu, frizerskem salonu, trgovini, gostinskih lokalih, na avtobusih … In navsezadnje se je poskus ustanovitve radia, ki bi sčasoma prerasel v radijsko mrežo in s tem nevtraliziral propagando tranzicijske levice, pred leti že ponesrečil iz manj znanih razlogov.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki tiskane Demokracije!
