Piše: Zala Tomašič, magistrica mednarodnih odnosov
Po približno dveh letih znova pišem kolumno in ugotavljam, da jo je teže pisati kot včasih. Ne ker ne bi imela idej, o čem pisati – teh mi ne primanjkuje, ampak ker opažam, da so ljudje vedno bolj in bolj nestrpni. S tem ne mislim le na žaljive komentarje – predvsem na spletu –, ki so na žalost že postali del našega vsakdanjika in jih večina ljudi ignorira. Govorim o miselnosti ljudi, ki se je razširila zadnje desetletje – občutek nadvrednosti mnenja in dolžnost, da je treba vse po vrsti opozoriti na to, kako napačno, morda žaljivo oziroma manjvredno je njihovo razmišljanje.
Ta fenomen se nanaša na vse komentarje, ne le na politična mnenja, in se sprevrže v pravo tekmovanje v večvrednosti. Že pri vsakdanjih temah, kot je gojenje paradižnika. Starejše gospe, ki so odprle pogovor o tem, so seveda imele vsaka svoje mnenje. Ena od njih je paradižnik kupila na tržnici, takoj je vskočila druga, da nikoli ne veš, od kod ga dobijo na tržnici, in da ona kupi sadike in ga potem sama goji in zaupa le temu, kar ji zraste na vrtu. Tretja je ob tem dodala, da moraš pri tem paziti, kje dobiš sadike itd. Podobno se opazi na Instagramu, kjer ljudje dobesedno tekmujejo, kdo je »boljši« – kdo uporablja bolj naravno kozmetiko, kdo ima bolj razgradljivo zobno krtačko itd. Najbolj očitno pa je to pri političnih temah.
Tradicionalni ali konservativni pogled je dobil negativen prizvok, progresiven pa pozitivnega – po mojem mnenju nezasluženo. Samo zato, ker uporabljamo besedo progresivno, kar pomeni napredno, to ne pomeni, da gre za dejanski napredek. Podobno konservativno ne pomeni regresije. Progresivna mišljenost je prek socialnih omrežij pripeljala do dejanskega tekmovanja o tem, kdo je bolj napreden, o občutku večvrednosti mnenja. Pripeljala je do tega, da veliko ljudi v svojem občutku večvrednosti tepta vse druge in v svojem tekmovanju v tem, kdo je bolj progresiven in strpen, postanejo najbolj nestrpni in žaljivi do drugače mislečih.
Enaindvajseto stoletje je zanimivo obdobje, saj je to čas, ko vsi govorijo o svojih pravicah in ko vsako mnenje šteje ne glede na to, ali temelji na resničnih ali napačnih informacijah. Zanimivo pa je, da se hkrati ob pravicah pozabi na dolžnosti, pa tudi na dejstvo, da vse stvari na tem svetu niso naša pravica, posebno ne, če ogrožajo druge ljudi. Najočitneje se je to pokazalo pri cepljenju proti covidu-19. Skoraj vsak je imel mnenje o tem in mnenja so postala enakovredna – mnenje strokovnjaka na področju cepljenja je postalo enakovredno z mnenjem nekoga, ki je prebral objavo na FB o škodljivosti cepljenja. Širiti se je začela miselnost, da ima vsak pravico odločanja, ali se bo cepil ali ne, čeprav necepljenost ogroža javno zdravstvo in zdravje ljudi. Vendar to ni bilo pomembno, za nekatere ljudi so bile pomembne le njihove pravice in njihovo mnenje, ki je večvredno od mnenj vseh drugih.
Prepričanje v večvrednost svojih prepričanj ne more voditi v konstruktivno razpravo, kar se tudi z lahkoto opazi na socialnih omrežjih ali pa v pogovoru med ljudmi. Namesto da bi ljudje kritično razmišljali, se jih veliko že vnaprej odloči, da imajo samo oni prav in da je vsako drugo mnenje napačno, čeprav večinoma svojega prav ne znajo argumenirati, kaj šele razložiti. Razprave torej sploh ne temeljijo več na argumentih, ampak na tem, da nekateri ljudje iz takega ali drugačnega razloga ne morejo videti prave resnice – to je našega pogleda, ki je boljši kot pogled tistih, s katerimi se ne strinjamo. Razprave se tako vrtijo okoli tega, kdo je bolj zaslepljen in kdo je večja ovca, vsebinskih argumentov pa ni.
Za tako stanje je krivo seveda več dejavnikov, eden od pomembnejših pa je gotovo pomanjkanje kritičnega razmišljanja. Redko smo primorani o čem kritično razmišljati. Že od zgodnjega otroštva, že v osnovni šoli, otroke spodbujajo k učenju na pamet in k temu, da ne dvomijo o besedah avtoritete – pa naj bo to učitelj ali pozneje mediji. Ko se temu dodajo še socialna omrežja – platforme, kjer lahko kdorkoli izrazi svoje mnenje, pridemo do današnje progresivnosti. In seveda, sovražna mnenja in govor so v večini primerov skriti pod anonimnimi imeni.
