Piše: dr. Tamara Besednjak Valič
Še iz študentskih časov se spominjam profesorja, ki mi je pri enem zadnjih izpitov v okviru dodiplomskega študija postavil vprašanje: »Kdaj lahko rečemo, da s(m)o ljudje postali civilizacija?« Morda je pogovor na ustnem izpitu že napeljeval na samo vprašanje, ne spomnim se, spomnim se tega vprašanja in odgovor nanj je nekaj, na kar pomislim večkrat – odgovor, ki ga je profesor želel slišati od mene, je bil: »Ko smo začeli pokopavati svoje mrtve.«
V splošnem sicer velja, da se je civilizacija začela, ko so se ljudje začeli združevati in razvijati prva družbena pravila. Tiste temeljne postulate, na katerih stoji celoten človeški obstoj. Tista pravila, ki jim sledijo vsi člani družbe. Zahodni krščanski tradiciji so ta najosnovnejša pravila znana pod imenom »deset božjih zapovedi«.
Temeljno vprašanje je zdaj to, kaj ima skupnega 10 božjih zapovedi in ples. Na prvi pogled verjetno nič, ampak zasledujejo enak način razmišljanja – tisto, kar v življenju in v interakciji z drugimi nekaj velja, so pravila igre. In ta morajo biti za vse udeležence enaka. Pri plesu je treba bodisi slediti predvidenim korakom, bodisi imeti dovolj občutka za ritmično pozibavanje. Skratka, za plesanje je treba slediti vsaj minimalnim pravilom. Če plesnih pravil ni, se znajdemo v kakofoniji nenadzorovanih gibov, ki v svoji okolici lahko naredijo več škode kot koristi. Tako imamo primere novopečenih plesočih politikov, ki (ne)vede kršijo pravila obnašanja (ko se minister pojavi z žvečilko v ustih na pogrebu svetovno znanega slovenskega pisatelja) in protokola (razgaljeni tatuji in obleke za na plažo v parlamentu).
Ampak, boste (bodo) rekli, pravila so za to, da se kršijo, da se preizkušajo in po potrebi upognejo oziroma prilagodijo. Na tak način se civilizacija razvija in krepi. Vsak od staršev je to v praksi preizkusil s svojim nadobudnim otrokom, ki ga v procesu odraščanja civilizira v bitje, sposobno razumeti in delovati v družbenem okolju.
Seveda, boste še rekli, tudi odrasli vedno preizkušamo pravila, delodajalci v odnosu do delojemalcev, ki vzpostavljajo takšne in drugačne prakse, nekatere vsega obsojanja vredne, drugi si prizadevajo graditi spodbudno okolje, kjer lahko zaposleni, ko sprejme pravila igre, skrbi za svoj profesionalni razvoj. In tu je ključ do smisla življenjskih pravil. Da nam dajejo referenčni okvir, znotraj katerega se lahko smiselno in optimalno razvijamo. Kot osebnosti in kot profesionalci. Razvijamo svoje močnejše točke in korigiramo šibkejše, vedno pa lahko na tak način napredujemo. In seveda, ko se pubertetniško nasmihamo in si govorimo pravila so za to, da jih kršimo, je to vedno šele takrat, ko jih osvojimo, ponotranjimo in vemo, kakšna so posledice kršitve. Velja pa še korak dlje – ko znamo popraviti posledice. In na simbolni ravni – ne vem, ali je mogoče popraviti posledice prekršenih pravil. Boste rekli, saj se pozabi, kdo bo čez nekaj let vedel, kaj se je dogajalo v parlamentu, kdo je imel obute take in take čevlje in kdo je kršil protokol. Priokus ostane. Če razbijete krožnik in ga znova zlepite – ali je krožnik enak?
In tu je srčika težav zahodnih družb, ne le slovenske. V družbenem prostoru pridobivajo glas in pomen skupine, ki zahtevajo sistematično kršenje pravil, ki smo jih v zahodni družbi razvili v tisočletjih. Pravil, na podlagi katerih lahko v današnjem času zahtevamo spoštovanje človeškega dostojanstva, svobode govora. Tako se v Združenih državah Amerike bojijo, da bi Twitter prevzel Elon Musk, ki se je zavezal spoštovati svobodo govora. Tako se v Sloveniji nekdo boji komentatorja Mirana Videtiča in mu omejuje svobodo govora. V mavričnem mesecu juniju, ko praznujemo ponos, bo verjetno res treba dvigniti glavo in ponosno zahtevati, kar nam po ustavi pripada. Spoštovanje pravil igre, da bomo lahko vsi plesali: »Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele; plesále lepote ‘z Lublane so cele …« Brez strahu tistega, ki bo pravila znal bolje od nas in nas zasukal v: »Vrtinec so vidli čolnarji dereč, al Uršike videl nobeden ni več.«
Tamara Besednjak Valič je predavateljica na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici.
