Piše: Milan Zver
Sploh ne vem, kako nasloviti besedilo, s katerim se poslavljaš od dobrega prijatelja. Zadnjič sem se z Borisom Cipotom pogovarjal v nedeljo, ko mi je zaupal, da ga ta četrtek čaka onkološka terapija. Glas je imel šibak, težko sem ga razumel, a čutil sem, da verjame v življenje. O bolezni običajno ni hotel govoriti, o delu pa. Bil je eden tistih, ki nikoli ni govoril o dopustu, če izvzamem v nedeljo izraženo pričakovanje, da se bova julija zopet videla v Lepeni, kamor je vsaj za en dan prihajal vsako leto. Redko sva govorila o čem drugem, pa bi lahko… Pravzaprav bi morala. Delo je bilo vse prevečkrat edino na najinem “jedilniku”.
Boris je name naredil prvič močan vtis – to sem mu večkrat tudi omenil – s poročanjem za nacionalno televizijo v času vojne za Slovenijo. Poročal je o spopadih z jugoslovansko armado v Radgoni, na Goričkem, pa tudi drugje v Prekmurju. S svojim pogumom in pristopom na terenu je dvigoval samozavest in upanje vsem, ko smo ju najbolj potrebovali. Imel je neverjetno razvito veščino dojemanja dogajanja v družbi, zlasti na polju politike. Njegove analize v mnogih medijih, v zadnjem obdobju tudi na Novi24tv, Vfokusu, v Prava.si, ipd, so vselej temeljile na dejstvih in bile ustrezno osmišljene. Zame je bil eden od najbolj sposobnih novinarjev in publicistov na Slovenskem, zavezan resnici, kar ni bilo všeč stari nomenklaturi, ki ga je vsaj zadnji dve desetletji ovirala na vsakem koraku. Najprej je izgubil delo na nacionalki, – to že v devetdesetih, nato se je moral prebijati skozi življenje s trdim delom na naši, za nelevičarje, neprijazni medjski krajini. A bil je vselej poln idej in projektov; mnoge je uresničeval, kakšnega so mu tudi preprečili, eni in drugi. A se je boril, nikoli obupal ali odnehal. Zato je pri prijateljih vzbujal spoštovanje in bil dober zgled.
Boris ni veliko govoril o sebi, ni tarnal. Toda kljub temu mi je zaupal zdravstvene težave. Ko je postajal zadnje tedne vse bolj šibak, ni delal panike. Nasprotno. Rekel mi je, da je srečen, da zanj skrbi njegova družina. Družina.
Težko se je navaditi,ko “sekajo v tvojem gozdu”; v kratkem času se je poslovila sestra Marina, nato košarkarska legenda Taubi, nazadnje še Boris. Veliko praznine ostaja za njimi, zelo sem jih imel rad. A koliko bodo še živeli v naših vsakdanjih življenjih, je odvisno od nas, od mene, od tega, kar bom/bomo naredili, da bodo ostali v našem spominu. Pri tem ne bo težav. Boris je bil človek, ki je v tem življenju pustil močan odtis.
Z Borisom sva ustvarila na stotine medijskih dogodkov. Bil je eden redkih, ki je redno poročal o delu evropskih inštitucij, med drugim tudi o mojem. Bil pa je tudi eden redkih, ki je do potankosti razumel domačo in tujo politično sceno. Dodobra je izkoristil možnosti, ki jo predstavljajo sodobni družabni mediji. Skoraj štiridesetletna poklicna kilometrina pa mu je omogočila, da je do potankosti poznal poti in stranpoti razvoja naše domovine, akterje na odru in tiste v ozadju. Zato mu ni bilo težko osmisliti svojih odličnih novinarskih produktov.
In prav zato ga bomo pogrešali, pogrešali bomo njegove veličastne ubeseditve politične stvarnosti. Pogrešali pa ga bomo mnogi, ki smo imeli to čast in privilegij, biti z njim – prijatelji.
