Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Človek moderne dobe skuša priti do resnice s pomočjo količin, številk. Številke dobim z merjenjem in štetjem – in nič ni bolj eksaktnega in objektivnega kot so ravno številke, mar ne?! In z njimi lahko računamo.
Tako je poskusil priti do znanstvene resnice (o snovi, materiji), z metodo, v kateri je nekaj ključnega merjenje, s katerim pridemo do številk in preko tega do abstraktnih odnosov med izmerjenimi količinami, ne bi bilo fizikalnih enačb brez tega!. Vendar pa se v tem skrivajo tudi zmote in pasti, ki jih večina ljudi ne prepozna. Vzemimo primer iz fizike, eno njenih temeljnih enačb: F= mxa. Z merjenjem velikosti mase telesa in njegovega pospeška dobimo številke, s katerimi potem po enačbi izračunamo silo, ki je delovala nanj, in večina ljudi si predstavlja, da s tem vemo, kaj je »sila«, se pravi tisto, kar premika vztrajne stvari. Se pravi, s pomočjo količin, številk, smo prišli do resnice o sili. Zmota! Produkt iz mase in pospeška kaže samo na velikost tistega, kar smo imenovali »sila«, kaj v resnici premika in giblje stvari, pa s to metodo (merjenje, računanje) ni mogoče spoznati.
Podobno je tudi v politiki, v sistemu demokracije, kjer mnogo stvari temelji in se gradi ravno na kvantiteti, na številkah. Tako na volitvah zmagajo tisti, ki dobijo največ glasov (volivcev) in v parlamentu dobijo podporo (so potrjeni, sprejeti) tisti zakoni, ki dobijo največ glasov poslancev. V tem sistemu torej odločajo številke, ta sistem je torej »racionalen«, saj so le-te eksaktne, objektivne, z njimi se da računati, z njihovo pomočjo naj bi prišli do najboljših političnih odločitev in rešitev, skratka, do politične »resnice«. Toda ali je to res? Ne, tudi v to se vpletajo številne zmote in pasti, tudi ogromno iracionalnega.
Najprej glede volitev, volivcev: znano je, da smo v 80 procentih čustvena bitja, in v taki »količini« na naša stališča, vrednotenja in odločitve vplivajo naša čustva. Nanje je pa še kako mogoče vplivati, jih usmerjati in podžigati preko medijev, in le-ti res računajo predvsem na čustva, ne toliko na razum!
In potem glede izvoljencev ljudstva: če le nekoliko spremljamo razprave in besedne dvoboje v parlamentu, ni težko opaziti, kako mnogokrat neobvladana čustva in strasti preglasijo trezen razum in objektivno presojo.
Se pravi, tudi v politiki ni nujno, da s pomočjo številk pridemo do resnice in najboljših rešitev.
