Piše: Jože Biščak
Bil bi neiskren, če bi zapisal, da sem tak rezultat volitev pričakoval. Nisem. Do zadnjega sem upal, da bo zdrav razum prevladal nad norostjo. Žal se to ni zgodilo. Še več. Zgodovina se je ponovila, vendar v slabem. Nov obraz, ki ga je splavil prosocialistični megalit medijskega mainstreama in nevladnih organizacij, bo spet dajal ton slovenskemu vsakdanjiku. (Najbrž) se bo zgodilo že videno: razpad in odstop, ko se bo nove vladne koalicije vzporedni mehanizem naveličal in jo izpljunil kot kopico koristnih idiotov. Ta proces, ki ga zaznavamo že več let, je izrazito škodljiv, je protislovenski in protikrščanski. To je pač tista grenka levičarska energija, s katero Slovenija ni nikoli opravila in prinaša samo valujoč družbeni kaos. Težko je dojeti, kako se ta dežela nikakor ne more otresti večdesetletne nočne more.
Pride človek, ki mu lastnik maloprej ni podaljšal novega mandata v državnem podjetju, vse, ki ga ne podprejo, označi za fašiste, namigne, da bo odšel v politiko, postane predsednik obskurne stranke Zelenih dejanj, ki se preimenuje v Gibanje Svoboda in naslednji dan premočno zmaga na volitvah. Res je, hegemonistični model množičnih medijev, ki je ves čas demoniziral ne samo SDS in Janeza Janšo, ampak desno sredino nasploh, mu je bil v neizmerno pomoč. A kje ima človek glavo, da izvoli človeka, ki napoveduje znižanje plač, višje davke, ukinitev njemu neljubih medijev in odvzem premoženja? Res moraš biti kar dobro čez les, da daš glas druščini, ki ima svoje korenine v švercu cigaret in neusmiljenem pregonu ideoloških nasprotnikov.
Bo slovenski narod sploh še kdaj prišel k pameti ali bo čez noč pozabil na duha naših pokončnih prednikov, ki so preživeli celo komunizem in se tudi osamosvojili? Ali sta v teh krajih haplo skupini I in J res že prevladali nad osnovnima R1b in R1a, ki sta z inteligenco in s pridnimi rokami zgradili najbolj veličastno civilizacijo v zgodovini človeštva? Smo si res zaslužili, da bo glavno besedo imela skupina razvajene mladeži, ki malo zakriči in malo zaropota, pa že vsi klečijo pred njo? No, bodimo iskreni: zmagovalcu ni kaj očitati. Ne glede na to, kaj si o njem mislimo, je naredil svoje. In si zasluži čestitke. Se je pa v nedeljo zvečer začel nov eksperiment, za katerega upam, da ne bo povzročil prevelike škode, da se je ne bi dalo popraviti v naslednjih mandatih. Drugače nas bo vse močno bolela glava.
Volitve so bile nedvomno ugrabljene
Predvolilno tekmo je zaznamovala politika izključevanja. To ni bila tekma “za nekaj”, ampak “proti nečemu”. Spet. Človek bi mislil, da smo to prerasli, a očitno nismo. In nekateri se še kar ukvarjajo z Janšo, čeprav je bolj ali manj jasno, da bo njegova SDS v opoziciji. Očitno gre za napoved, da bo kriv za vse, kar bo šlo v življenju pod Golobom narobe. Tudi to smo že videli. In doživeli.
Minuli rezultati v predvolilni tekmi niso šteli. Na soočenjih so se voditelji dobesedno izmikali, da bi delali primerjavo med Šarčevo in Janševo vlado. Seveda prva ni imela kaj pokazati. Žal. Pravzaprav ni imela niti možnosti niti priložnosti. To je izkoristila druščina v Gibanju Svoboda, kjer prevladujejo ljudje, ki gojijo take ali drugačne (osebne) zamere do prvaka SDS. In umazano delo zanje so opravile stranke KUL in doživele pravi polom.
Zaradi vsega tega so bile volitve brez dvoma ugrabljene. Ko se komunistična revolucija enkrat začne, se nikoli ne konča. Njen motor nikoli ne ugasne. Samo drugo obliko si nadene, tudi poglede in vrednote zna prilagajati dnevnim potrebam in za enkratno rabo. Pravijo, da znajo kamen spremeniti v kruh, vodo v vino, da je plenilstvo pravzaprav humanitarna dejavnost in lažnivo klevetanje pravičnost. In ljudje jim verjamejo, nastane logična zanka, ki jo je v Kavlju 22 nekako takole (parafrazirano) opisal Joseph Heller: vsakdo lahko kadarkoli kot nov obraz zmaga na volitvah, če volivci ne uporabljajo zdrave pameti.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
