Piše: Kulturnimarksizem.si
Intervju z Gergelyjem Szilvayem, novinarjem revije Mandiner in avtorjem knjig A gender theory critique (2021) in On Gay Marriage (2016).
Viktor Orbán je dosegel veliko zmago, večjo od pričakovanj, kaj je bil po vašem mnenju ključ do njegovega uspeha?
To je presenetljiva zmaga, ki je nihče ni pričakoval. Za njegovo zvezo strank Fidesz-KDNP je glasovalo več kot 3 milijone volivcev, kar je zgodovinski rekord. Razlika med stranko Fidesz-KDNP in Združeno opozicijo pa je več kot milijon glasov. To pomeni, da je Viktor Orbán s svojo vladajočo nadvlado lahko nagovoril veliko več ljudi kot samozavestni konservativci. Njegova vlada je zmanjšala zgodovinsko visok finančni dolg iz leta 2010, znižala davke, socialno državo nadomestila z “delovno državo”, pomagala ustvariti skoraj milijon novih delovnih mest, prepolovila število revnih z 1,6 milijona na 7-800 tisoč. Njegova vodilna družinska politika ne pozna razrednih meja. Tako je spodbudil gospodarstvo s tako imenovano “orbanomiko”, kombinacijo kapitalizma, socialne pomoči in močne, dejavne države. Pritegnil je celo številne nekdanje socialistične volivce in romsko prebivalstvo. Poleg tega je narodu vrnil samospoštovanje in ima jasno vizijo. Medtem je formalno združena opozicija v resnici razdrobljena, nesposobna in nima druge vizije kot to, da “ni Orbána”.
Številni zahodni mediji so pohiteli s trditvijo, da je ta zmaga rezultat nadzora Viktorja Orbána nad mediji. Ste novinar pri reviji Mandiner, kakšna je realnost medijev na Madžarskem?
To je ena od lažnih razlag madžarske in mednarodne levice. Madžarska desnica je leta 1990 in 1998 zmagala na volitvah brez medijske podpore, ob depresivni levičarski medijski prevladi, Fidesz pa je svojo prvo dvotretjinsko večino dobil leta 2010 z majhnim medijskim zaledjem. Državni mediji so pod vladnim nadzorom že od nekdaj. Danes je medijska krajina uravnotežena. Imamo natančne statistične podatke, če jih potrebujete, vendar je največji televizijski kanal (RTL Klub) levičarski, najbolj brani novičarski portali in politični tiskani mediji so prav tako levičarski. Levičarji pravijo, da imajo ljudje na podeželju, kjer je Fidesz najbolj priljubljen, dostop le do državnih medijev. Vendar to ne drži, tudi tam je internet in ljudje lahko povsod izbirajo med različnimi možnostmi. Tudi statistika pravi, da večina Madžarov spremlja medije z različnimi političnimi stališči in skoraj nihče ne spremlja samo državnih medijev. Vsakdo lahko svobodno kritizira Viktorja Orbána in Fidesz, celo ostro, če želi, obstajajo levičarske naslovnice, ki to dokazujejo iz tedna v teden. Res pa je, da je levičarske prevlade konec, hvala bogu, in da je vlada aktivno pripomogla k nedavnemu ravnovesju.
Domnevni nadzor nad mediji je torej v bistvu možnost izbire med različnimi političnimi opcijami, kar se je nekoč imenovalo svoboda tiska?
Da, povejmo tako. Številni levičarski novinarji kritizirajo predsednika vlade in se o njem večkrat šalijo na otročji način. Za vedno so najstniki. Medtem ko konservativni mediji odkrito prevzemajo svoja politična in ideološka stališča, se levičarski mediji imenujejo “neodvisni in objektivni”. Toda od česa so neodvisni? Mislijo na “neodvisnost od vlade”. Toda ne morejo biti neodvisni od svojega političnega stališča, lastnika, bralcev in dejansko niso neodvisni od nevladnih organizacij in levičarskih strank. “Tisk naše stranke, ki ga v narekovajih imenujemo neodvisen,” je nedavno o levičarskem tisku spregovorila Ágnes Kunhalmi, političarka Madžarske socialistične stranke, ki je del Združene opozicije. S Sorosom povezani vodje nevladnih organizacij so priznali, da vplivajo na levičarske novinarje, s katerimi skupaj ustvarjajo slabo podobo Poljske in Madžarske. To je torej njihova “neodvisnost”. Kakorkoli že, na Madžarskem lahko odkrito kritizirate ne le predsednika vlade, ampak tudi nevladne organizacije, gibanje LMBTQ, ideologijo spola in množične migracije, torej vse, o čemer se v preostali Evropi, da ne omenjam Kanade, ne morete pošteno pogovarjati.
Več si lahko preberete TUKAJ.
