Piše: Jože Biščak
Se tudi vi počutite nelagodno in čudno, ko opazujete, kako odmirata razum in zdrava pamet? Kako nas prevladujoči mediji preplavljajo z neumnostjo, mlečnozobi nevladniki solijo pamet? Debel ščit okoli človeka je potreben, da se tega ubrani. Dobro poslušajte, kaj govorijo. Kažejo s prstom na desnosredinsko vlado in trdijo: naša demokracija je ogrožena, napadeni so naši mediji, naša pravna država je na udaru, naše ljudstvo, uničujejo našo RTV Slovenija, ne financirajo dovolj naših nevladnih organizacij, ulice so naše. To je najmanj nenavadna uporaba svojilnega zaimka, ki pa izraža dejansko nrav levice – posesivnost. In ko beseda nanese na pravila igre, se izkaže, da je hinavščina levičarska dolgoletna modna zapoved: pravila so za vaše, ne za naše. Zaslužijo si Muzej umetnosti dvoličnosti, toliko se je tega nabralo.
Z levimi političnimi strankami, ki imajo možnost prestopiti volilni prag, je popolnoma enako. Spremenilo se je le toliko, da je pobudo prevzel Robert Golob, druga četverica je stisnjena v kot. In ko je človek stisnjen v kot, počne obupane, nore stvari.
Svobodoljubnega človeka bi moralo biti pošteno strah, če bi ti osebki zahajali oblast: obračun z vsakim, ki je kakorkoli sodeloval z desnosredinsko vlado; prepoved izhajanja ali oddajanja desnici naklonjenih medijev; odprava vseh zakonov in predpisov, ki jih je sprejela Janševa vlada. Slednje pomeni, da bodo morali ljudje denar vračati. Lov na konservativno misleče je torej odprt. To je njihov program. Ne obljubljajo nič kot brutalno “denacifikacijo” po Putinovem vzorcu; zato naj se boji tisti del javnosti, ki njihove avtoritete ne bo sprejel. Udarna pest je na terenu ves čas. Petkovi kolesarji in feministke z Inštituta 8. marec so natančno to. In preden se boste sploh zavedeli dogajanja, se bo začel kolaps. Tudi Kučan, ki se je sramežljivo skrival v senci in občasno pokukal na plano, tega ne počne več. Glavni lutkar iz Murgel jih je pretekli petek nagovoril, češ da je treba povrniti demokracijo. Čigavo? Našo, kakopak.
Tudi medijski mainstream je dokončno odvrgel masko. Dolgoletne medsebojne naklonjenosti z levo ideologijo in politiko sploh ne skrivajo več za neodvisnostjo in nevtralnostjo, kar so jasno pokazali na nacionalni televiziji. To je vsekakor prelomnica v načinu obravnavanja politike v medijih: zdaj so odkriti animatorji levice in največji jedci socialistične zobne paste, ki novinarske žanre prilagajajo potrebam politične korektnosti. To svojo prirojeno pristranost skrivajo za napadi na vse bolj vplivne medije na desnem ideološkem polu. Ti jim očitno postajajo zelo velika cokla pri širjenju njihove propagande. “Ubogi mi,” pravijo in kažejo ne samo na politično desnico, ampak tudi na velik del (do nedavnega lahkoverne) javnosti, ki jim preprosto ne verjame več. Najmanj polovica naroda je zdaj zanje zlobna. Ampak ko bodo naši na oblasti, bodo z vsemi obračunali in vsi bodo spet imeli radi cvetlični jezik, mar ne?
Če nimamo ravno kuščarjevih možganov (lizard brain), vemo, kam to vodi, to smo nekoč že doživeli: poskus očiščenja različnih skupin in svetovnih nazorov, ki se upirajo kolektivnemu podrejanju in ogrožajo skupnost. Zato bodite pozorni, kako levica s čustvenimi podobami in tresočim se glasom razlaga, da se bodo ob “novem družbenem dogovoru (…) za svobodo borili do končne zmage”. In da je edina prava pot njihova ali pa nobena, govorijo z obsesivnim hitenjem nadevanja obraza žrtve. Ja, kult levice je ideološka enotnost in čistost, alternativ ni, vsakdo, ki razmišlja drugače, bo ožigosan in odstranjen kot nevaren za kolektiv. Obljubljajo, da bodo zato porušili vse, kar je zgradila desnosredinska vlada. Ta obračun je edino, kar levica misli iskreno. Ob pomanjkanju pametnejšega in resnejšega dela, kjer je treba zavihati rokave, je vse drugo nevarna kuharija utopičnih idej in voajerski kriticizem.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
