Piše: Dr. Ivan Klemenčič
Kaj je demokracija, vemo. Vladavina ljudstva, človekove pravice in temeljne svoboščine, svoboda govora … Delujoča politična ureditev. In nedemokracija? Je njeno nasprotje kot najširši pojem. Njeni predstavniki pridejo na oblast v najbolj skrajni obliki s krvavim revolucionarnim nasiljem kot samooklicana klika. In kdaj moramo biti pozorni na nedemokracijo, ko je v opoziciji?
Njene predstavnike in podpornike takoj prepoznamo po laži, utemeljujejo se lahko samo na laži. Že komunizma ne bi bilo brez laži. Se pravi s trditvami, ki se ne skladajo niti z empiričnimi dejstvi ne z zdravim razumom, ki naj zavajajo naivne in škodujejo demokratičnim nasprotnikom. Gre za odkrit, nedvoumen napad na resnico in s tem na ljudi.
Še posebno prepoznavni so zaradi trditev in obtožb političnih nasprotnikov brez dokazov. Njihova resnica je očitno nepreklicna, absolutna. Poleg tega se, kot še v časih komunističnega terorja, njihova laž rojeva iz sovraštva. Politični nasprotniki tudi danes niso politični nasprotniki, so sovražniki, ki jih je treba tako ali drugače eliminirati, likvidirati. Po trdni komunistični tradiciji morajo imeti še državnega sovražnika številka ena, ki bo v vlogi negativca kriv za vse, odgovoren namesto njih. Kdo je ta prodorni kritik režima na Slovenskem, ki so ga trikrat zaprli, ni treba niti navajati. Tudi bojijo se ga, njegove resnice, in ker je predober zanje. Vsekakor pravi strelovod za vse negativno namesto njih. Že tu očitno klasična zamenjava vlog. Tako smo prišli do morale. Za doslej navedeno nedemokracija in morala ne gresta skupaj.
S tem se sklada in kot ključno vse pove dejstvo, da na Slovenskem popkovina s komunizmom ni pretrgana. Zato latentna revolucija ni končana. Zato ni in ne more biti legitimnosti. Zato prizadevanja nasilno vreči vlado, grožnje s smrtjo …
Laž na laž ali Kučanova demokracija in normalnost
A niti s tem še nismo pri koncu varanja naivnih Slovencev. Kot nepogrešljiva značilnost označuje nedemokrate zamenjava vlog. Čeprav tako rekoč priklenjeni na komunizem, se predstavljajo kot samoumevni demokrati, borci za normalno Slovenijo, njeni odrešitelji. Vendar ne prezrimo, ko obtožujejo nasprotnika fašizma (ta je doživel neslaven konec leta 1943 in ga ni več, kot obtožba je danes lahko le še postkomunistična puhlica brez vsebine), totalitarizma, nesposobnosti, govorijo o sebi. Obtoženi nasprotnik je njihovo ogledalo. Taki so. Kdo so tedaj fašisti, če že, diktatorji, nesposobni politiki?
Pri tem bodimo pozorni, zmerljivka nikakor ne more biti komunist. Tako bi vendar obtoževali sami sebe in svoje krvave predhodnike, ki jim še danes držijo vrečo, jih častijo in se jim hodijo klanjat. Identiteta teh javno razglašenih demokratov, zagovornikov normalnosti in demokracije, je vendar komunizem, v novih razmerah znotraj Evropske zveze prilagojena v nedemokracijo postkomunizma. Kdo še ima na Slovenskem potrebo prepevati Bandiero rosso, kdo nositi rdeče zvezde, kdo se šemiti s titovkami, se razkazovati z »legendarnim« množičnim morilcem Che Guevaro itd. in pri tem ostati legitimen? Nasilje, obtožbe, kri nedolžnih, krvava preteklost, začne in konča se pri laži.
A še nismo pri koncu. Po slovenskem nedemokratičnem modelu se ta laž izvaža v tujino, v hvaležni Bruselj, da se podeseterjeno obtožujočo uvaža za domačo rabo. Ker doma vso to laž in nemoralo vneto spremljajo, se z njima poistovetijo in ju širijo njihova javna občila. Tako živimo v podeseterjeni laži, sovraštvu, nemorali.
In še korak naprej. Ko poslušamo štiri predstavnike KUL, smo pozorni, da kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj lagal in obtoževal. So moralni, verodostojni politiki? In posebno pozorni morajo biti na lažnive iztočnice Milana Kučana, da oni in drugi novi demokrati naprej širijo »resnico« globoke države in njihovega mafijskega botra, ki je bil – očitno zaskrbljen – tokrat spet prisiljen stopiti iz varne teme odkrito v boj za »staro komunistično pravdo«. S svojimi sovražnimi izjavami in takšnimi javnimi nastopi daje hkrati njim in svojim javnim občilom moralno podporo pri laganju in obtoževanju.
V odgovoru demokratov: nesmrtnost laži, Ministrstvo za resnico, moč resnice
Tako smo vendarle prišli do napadene strani. Ni ostala nema, ob vsem obsežnem pričevanju v znanstveni in strokovni literaturi na tujem in doma se je pregovorno in bistveno odzval poljski filozof Leszek Kołakowski že z znamenitim rekom: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Danes, po praksi na Slovenskem, tudi tu prikazani, lahko samo pritrjujemo, je tudi večna in nesmrtna duša postkomunizma. Povojni kritik izvornega komunizma George Orwell je v totalni nedemokraciji poznal že kar Ministrstvo za resnico (v romanu »1984«, 1949), očitno je tako moral že nekaj vedeti tudi o naših vrlih kulovcih, kučanih, golobih ipd. Ironično je spregovoril skozi Velikega brata, da ko ta denimo govori o resnici, to pomeni laž, ko govori o miru, to pomeni vojno, ko reče nacionalni interes, je to zasebni interes komunistov in zdaj postkomunistov, ideološko seveda internacionalni interes.
Nasprotja laži, resnice v komunizmu, se je posebno dobro zavedal Václav Havel. Kar svojo kritično knjigo o komunističnem režimu v slovenskem prevodu in z njegovim uvodom je prav za Slovence naslovil »Živeti v resnici« z dodanim podnaslovom »Moč nemočnih« (1978, slovenska izdaja 1994). Tako smo pri bistvu. S Havlom se moramo izjemnega pomena resnice zavedati tudi v nedemokraciji in jo širiti. Le moč resnice nas vodi v demokracijo.
Cenzura za prelomne uspehe
Nedemokratična stran prav zato po osemdesetletni tradiciji ve, da je treba resnico v nedemokraciji povsem onemogočiti, jo brezpogojno cenzurirati. Kako bi bilo denimo mogoče dopustiti objavo, da je predsedniški fašist in diktator postal osebnost leta 2020 za Srednjo in Vzhodno Evropo? Kako je mogoče dopustiti ugotovitev, da tako nesposobna vlada po intenzivnih stikih na najvišji mednarodni ravni privede Slovenijo med zdaj devet članic mediteranske skupine držav? Ali da dobi njena strahovlada za odlično vodenje Sveta Evrope toliko iskrenih pohval najvišjih politikov Evropske zveze, o katerih lahko opozicija le sanja, doma pa ni za tako uspešno vlado niti ene pohvale, le hujskanje in obtoževanje?
Da nadalje vlada pomaga v epidemiji Sloveniji z ukrepi, do zdaj desetimi protikovidnimi paketi in denarjem posameznikom in gospodarstvu in ne morda s petimi milijardami našega denarja z visokimi obrestmi nesposobnim domačim bankirjem, kot je delala nekdanja premierka Bratuškova, za kar niti po naključju ni odgovarjala? In da je bila navkljub pandemiji z vladnimi ukrep dosežena največja zaposlenost v slovenski zgodovini? Pa novi dosežek, ker je gospodarska rast lani s kar 8,1 odstotka presegla vse napovedi. Ali da se tako načrtno prezre Economistova uvrstitev Slovenije med 23 članicami OECD na komaj verjetno drugo mesto po uspešnosti spopadanja gospodarstva z epidemijo? Prav tako je z drugimi podobnimi in nenaključnimi zgovoren podatek, da Slovenija od lani, ko je izboljšala svojo uvrstitev, zaseda peto mesto med najvarnejšimi državami na svetu. V turizmu se že tako pogosto uvršča med najbolj priporočljive turistične dežele na svetu. Kaj naj rečemo? Živela, Slovenija!
Res veliki, prelomni uspehi naše domovine v zahtevnih razmerah pandemije. Očitno je ukrepala nadpovprečno uspešna vlada Janeza Janše, toda Slovenci se ne smejo tega veseliti, ne smejo ceniti te vlade in premierja in se zavedati boljšega življenja, ki jim je dano po komunizmu. In Bog ne daj, da bi še znova volili stranke tako uspešne koalicije. Če bi samo teoretično tako uspelo nesposobnim našim, s kakšnim pompom bi bili ovekovečeni v vseh svojih javnih občilih, dan za dnem bi jim peli slavo.
Stalni refren slovenske nedemokracije ob takih izjemnih uspehih je še tem bolj nelogično nasprotovanje sodelovanju s premierjem, njegovo SDS, z demokratično koalicijo in s tem s polovico Slovenije. Tako stranke KUL neposredno povedo, da niso kompatibilne z demokracijo, da ne govorimo o njihovi sposobnosti voditi državo. Kar premorejo, je kot komunistični imperativ in od Kučanovih podedovani za vse krivi državni sovražnik številka ena in z njim kot edini pravi program anti-Janša. In kaj še vse prenese resnica? V povolilnem obdobju so se oklicali za »alternativo razdiralni politiki vlade«. Spet laž za lažjo, trditve brez dokazov, sovraštvo, zamenjava vlog, notorična nemorala. Janez Janša zdaj znova vabi vse stranke, ki pridejo v parlament k sodelovanju, četrtič jim ponuja partnerstvo za razvoj, ki ga je nazadnje sprejela Jelinčičeva SNS.
Vzorčni primer nesodelovanja je prvi partijec in vrhovni mafijec globoke države Milan Kučan, ki ga je Janez Janša že večkrat pozval na javno soočenje, a se mu ta do danes nenehno izogiba. Zakaj? Ker nima argumentov proti demokraciji, proti resnici, z lažmi, z opletanjem s fašizmom in z diktaturo lahko deluje le s pozicije sile, nasilja kumrovške šole, s pomočjo svojih javnih občil. Ko je brez te pomoči, se boji, da ga bo Janez Janša pred javnostjo razkrinkal kot nedemokrata in lažnivca, nekdanjega vrhovnega šefa slovenske Udbe, s katero je mafijec med drugim organiziral aferi Depala vas in Patria, boji se afere z orožjem na mariborskem letališču, nabave orožja v Izraelu in še marsičesa, kar ga močno bremeni.
Kje so dokazi o demokratu, da je diktator?
In bodimo spet povsem konkretni. Kateremu resničnemu diktatorju je mogoče groziti s smrtjo, pa njegovi družini in ostati živ? Naj poskusijo pri Putinu v njegovi policijski državi, Hitlerju 21. stoletja in barbaru, ki uničuje evropsko civilizacijo. Spomnimo, že doslej ima na vesti uboj novinarke Ane Politkovske, ki ga je neprizanesljivo kritizirala, zastrupitev Aleksandra Litvinenka z radioaktivnim polonijem, ki ga je kritiziral v dveh odmevnih knjigah, pa prav tako v Veliki Britaniji leta 2018 zastrupitev z novičokom očeta in hčere Skripal, ki so ju komaj rešili, pred sedmimi leti atentat na Borisa Nemcova, organizatorja in govorca proti Putinovi vnovični izvolitvi in vse do nedavne zastrupitve opozicijskega politika Alekseja Navalnega z novičokom, ki ga jim je tudi uspelo rešiti. Da ne omenjamo morda komunističnega vodstva tradicionalno močno obubožane in s krvavo represijo vodene Kube, pa venezuelskega Madura, ki je s popolno bedo in nasiljem onesrečil prej uspešno Venezuelo, in severnokorejskega Kim Džong-Una z represijo in polnimi zapori, da o Kitajski in njenih totalitarnih represivnih metodah z milijoni niti ne govorimo. In zdaj jasno in glasno povejte, koliko jih je diktator Janez Janša zastrupil, koliko jih je dal ubiti, koliko jih je pozaprl, kako polne zapore ima z opozicijskimi politiki? Koliko javnih občil je zaprl, kolikim oktroiral svoja uredništva, koliko urednikov je odstavil, koliko novinarjev je zaprl? Kako je on osiromašil Slovenijo po več kot sedemdesetih letih zornega komunizma in vašega postkomunizma? Dokazi, kje so dokazi? Ali pa že stopite na realna tla in se ne ponižujte s svojimi lažmi.
Še en odrešenik globoke države
Ko je globoka država že obupala nad nesposobnimi in med seboj sprtimi kulovci, je nekakšen tajni gremi globoke države izbral novo upanje, novega odrešenika, nov novi obraz, ki je kot peti v vrsti lepo prozorno v povsem isti vlogi kot njegovi nesposobni predhodniki. Izbrali so Roberta Goloba. In za vsakim od teh predhodnikov je v tem trenutku tudi on postal prvi in najpomembnejši strankarski človek v Sloveniji (tako kot bo hitro pozabljen). Taktika je bila, kot beremo v podrobnem pismu upokojenega SD-jevca Rudolfa Horvata predsednikom strank KUL, da bo kot sredinski politik pobiral sredinske glasove, se pravi levo in desno, o čemer je tudi sam govoril, in jih dodal KUL za končno zmago.
Na vse strani je tekla celovito organizirana akcija levih sil, dokler ni prišlo do šoka, ker novemu izbrancu ni bil potrjen še en mandat na GEN–I, sam pa je storil veliko neumnost, ko je desnico označil za fašistično. Sredinskosti je bilo v hipu konec, projekt je hotela globoka država končati. Vendar ga je prvi partijec še vedno potiskal naprej, očitno kot zadnje upanje, ker ni več verjel v nesposobne in med seboj sprte kulovce, in zdaj celo v njihovo grozo, ker jim bo novoustoličeni Golob odvzemal glasove in ker njihovima dvema strankama grozi izpad iz državnega zbora.
Golob ni registriral svoje stranke, nima programa, nima moštva, ali ima sploh kaj članov, ni ga v javnosti, toda do nedavnega je imel v državnem podjetju zgolj in samo za distribucijo elektrike višjo plačo od ameriškega predsednika, kot ugotavlja Vinko Gorenak. Vse to je bilo očitno lahko tako neznansko spodbudno le v Sloveniji za oblikovanje javnomnenjske ankete, da so novi obraz z naskokom izstrelili na vrh lestvice, izrazito tudi pred SDS. Kot da bi levičar jemal glasove na desnici, to je SDS, in ne svojim. So glasove zanj prispevali fašisti? Ankete na Slovenskem pač, ki ne merijo javnega mnenja, marveč ga ustvarjajo. So projekcija želja naših. Resničnost po volitvah je praviloma drugačna, pričakujemo, da bo tudi tokrat.
»Sredinski« levičar in preganjalec fašistov je kmalu nedvoumno potrdil svoje botre tudi z obtožbo, da je »delo policije rezultat te politike sovraštva in razkola« (v oddaji Tarča na TVSLO 10. 2. 2022). Krivi da niso policisti, marveč »vodstvo«, kar vodi v »policijsko državo« (ob tem, ko je navzočega ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa imenoval »policijski minister«). Sovraštvo in razkol ali klasičen primer zamenjave vlog. Pozneje ni zamudil priložnosti z izjavo, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo, izbral je tudi podpredsednico, ki je še kot sodnica (!) premierja obtožila, da je diktator. Predsednik stranke je to obtožbo o državnem sovražniku številka ena potrdil. Ni dvoma: gliha vkup štriha.
Za sklep ugotavljamo, da vse to zmerjanje, hujskanje, obtoževanje, laži, sovraštvo, zamenjava vlog in s tem nemorala z dolgo tradicijo pomenijo nemoč pred resnico. Ne morejo se ji zoperstaviti mirno in nežaljivo z argumenti. Nemočni so, zato so nasilni. Nemočni so tudi zato, ker je negativna selekcija opravila svoje, so kratko malo nesposobni voditi državo. Koliko časa še ali kdaj bo slovenska demokratična večina spregledala nove nedemokratične obraze?
Dr. Ivan Klemenčič je slovenski muzikolog in publicist (plus Fotka)
