Piše: Andrej Sekulović
Ob izbruhu rusko-ukrajinske vojne so se pri pomoči beguncem izkazale predvsem srednje- in vzhodnoevropske države. Ob tem namesto pohval doživljajo grajo osrednjih medijev, ki ne razumejo pomembnih razlik med migranti in begunci.
Vojna vihra v Ukrajini je sprožila nov begunski val v Evropi. Vendar tokrat ne gre za množice, v katerih prevladujejo mladi moški, temveč za dejanske begunce, ženske, otroke in starejše, ki iščejo zatočišče v sosednjih in drugih evropskih državah, medtem ko so moški ostali na bojišču in branijo svojo domovino. Do tretjega marca je po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce iz Ukrajine zbežalo že več kot milijon ljudi. To je več kot dva odstotka celotnega prebivalstva Ukrajine, ki šteje 44 milijonov. Visoki komisariat ZN za begunce pričakuje, da bo zaradi vojne sčasoma zatočišče potrebovalo več kot štiri milijone ljudi, evropski komisar za humanitarno pomoč in krizno upravljanje Janez Lenarčič pa ocenjuje, da bi se lahko to število še zvišalo. Pri pomoči beguncem sta se izkazali predvsem Poljska in Madžarska, ki mejita na Ukrajino, prvi begunci pa so prispeli tudi v Slovenijo. Medtem ko so države, ki pomagajo Ukrajincem, deležne mnogih pohval zaradi svojega humanitarnega čuta, pa si levoliberalni evropski in tudi slovenski osrednji mediji ne morejo kaj, da ne bi humanitarnost Poljske in Madžarske pa tudi Slovenije poskušali izkoristiti za novo kritiko teh držav. Ker sta omenjeni državi upravičeno veliki nasprotnici množičnih migracij iz tretjega sveta, sta zaradi tega, ker sprejemata bele evropske begunce, obtoženi »rasizma«.
Evropska solidarnost
Največ ukrajinskih beguncev je za zdaj sprejela Poljska, in sicer več kot pol milijona. Tamkajšnje oblasti so jih oskrbele z vsemi življenjskimi potrebščinami in jih nastanile. Vendar pa si Poljska zato ni prislužila hvale tistih osrednjih medijev, ki so v času migrantske krize leta 2015 in kasneje najbolj razpredali o solidarnosti do sočloveka, temveč so se pojavila poročila, naj bi »rasistični« Poljaki spuščali čez mejo le bele Ukrajince, medtem pa naj bi nekatere temnopolte afriške zadržali na meji, pri čemer naj bi šlo predvsem za študente in študentke iz afriških držav, ki so dobili ukrajinski študentski vizum. Jasno je, da Poljska, ki se je odločila za sprejem ukrajinskih državljanov, ne more ob tem kar sprejeti tudi nekoga, ki ni ukrajinski državljan in nima ustreznih papirjev, temveč le ukrajinski vizum. Logično je, da bodo dokumente takšnih oseb podrobneje preučili in se odločila za primerno ukrepanje. Vendar pa je danes spoštovanje ustreznih protokolov očitno že rasizem. Poljska je sprejela že približno 575.000 Ukrajincev, med katerimi prevladujejo ženske in otroci. Oblasti pa so napovedale, da lahko sprejmejo do štiri milijone beguncev. Madžarska je sprejela približno 133.000 beguncev oziroma 13 odstotkov vseh beguncev. Moldavija je sprejela slabih sto tisoč Ukrajincev, Slovaška približno 70.000, Romunija pa 50.000. Te države Vzhodne Evrope, ki mejijo na Ukrajino, so seveda najbolj obremenjene, vse pa so se izkazale tudi tako, da je prebivalstvo organiziralo zbiranje potrebščin in oblek za begunce. Tudi druge evropske države so napovedale sprejem beguncev, zanimivo pa je, da je multikulturna Švedska, glavna podpornica množičnih migracij, precej zadržano takoj napovedala, da tokrat ne bo mogla sprejeti večjega števila beguncev. Morda so Ukrajinci preveč bledopolti, da bi ustrezali projektu velike zamenjave, ki ga stopnjujejo globalistične in liberalne vlade »progresivne« Evrope. Tudi Slovenija je pripravljena sprejeti begunce in jih je nekaj že sprejela. Solidarnost med Evropejci prihaja do izraza, saj smo kljub razlikam vsi del velike evropske družine. Osrednji liberalni mediji, ki zanikajo pomen etnokulturnih značilnosti in posplošujejo različne identitete različnih ljudstev in ras le na skupni človeški dejavnik, tega seveda nočejo ali ne morejo razumeti.
575.000 in več Ukrajincev je sprejela Poljska.
Etnokulturne značilnosti
Ko mediji napadajo države, kot sta Madžarska in Poljska, ker sprejemata ukrajinske begunce, hkrati pa nasprotujeta migracijam iz tretjega sveta, gre v veliki meri za sprenevedanje. Osrednji mediji, ki so le propagandno krilo liberalnih globalistov, seveda tiščijo glave v pesek in vztrajajo pri tem, da smo vsi le pripadniki človeštva, državljani sveta. Zato zanikajo nadvse pomembne etnokulturne razlike in značilnosti posameznih ljudstev. Države, ki nočejo sprejemati islamističnih hord in mladih moških, ki se predstavljajo kot nebogljeni begunci, zatem pa po Evropi mesarijo duhovnike in policiste, napadajo Evropejce in spolno zlorabljajo mladoletnice, medtem ko služijo s prodajo drog in prostitucijo, hkrati pa sprejemajo begunce iz sorodne evropske kulture, so tako označene za »diskriminatorne«. Vendar pa je jasno, da konservativci, domoljubi ali identitarci ne nasprotujejo množičnim migracijam zaradi »fobije«, temveč zaradi izkušenj, ki nas učijo, da smo po naravi različni in da z uvozom tujih nekompatibilnih kultur uvažamo v Evropo nasilje in težave. Po drugi strani prav desnica razume, da so evropski beli narodi del iste družine in zato sprejemanje beguncev iz podobnega kulturnega okolja ne pomeni istih težav. Sploh pa Madžarska in Poljska razumeta razliko med resničnimi begunci, ki se želijo vrniti domov, in ekonomskim turizmom ter hkrati prikrito invazijo, ki poteka pod plaščem humanitarnosti. Liberalci pač nočejo videti razlike med selitvami znotraj evropskega civilizacijskega prostora in migracijami iz tretjega sveta, kot tudi ne med migranti in begunci. Dober primer takšnega sprenevedanja je tudi slovenska knjižica Migracijski pojmovnik, namenjena za »boljše razumevanje migracij med mladimi«, kjer lahko preberemo, da so navsezadnje migranti ali njihovi potomci tudi vrhunski športniki, kakršen je Luka Dončić. Gre za tipičen primer posploševanja in zavajanja. Naj torej verjamemo, da tudi pri uvozu tretjega sveta poleg »zdravnikov in inženirjev« k nam prihajajo tudi vrhunski košarkarji? Da so vse migracije enake in da etnokulturne značilnosti ne igrajo nobene vloge? Resnica je, da z množičnimi migracijami iz tretjega sveta ne uvažamo novih dončićev, temveč iz Evrope ustvarjamo tretji svet.
Begunci in ekonomski migranti
Poročilo Združenih narodov razkriva, da je bilo leta 2016 med 181.436 migranti, ki so čez Sredozemlje prispeli v Italijo, le 2,65 odstotka resničnih beguncev, ki so si zaslužili takšen status. Sicer je po začetku begunske krize leta 2015 kmalu postalo jasno, da gre v veliki večini za navadne ekonomske turiste, ki si želijo boljšega življenja ali pa izkoriščanja evropske socialne pomoči. Bili smo priča »begunskemu« valu, ki je prihajal iz držav, kjer sploh ni vojne. Prav tako so bili »begunci« predvsem mladi moški. Pregled statistik za vsa leta od začetka invazije z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, katerih uradno ime je »begunska kriza«, bi bil preveč obširen, zato si poglejmo le lanske statistike Visokega komisariata ZN za begunce. Lani je čez Sredozemlje v Evropo vstopilo 123.318 beguncev in migrantov, od tega največ Tunizijcev. Od tega je bilo 19,9 odstotka otrok, 7,8 odstotka žensk in kar 72,3 odstotka moških. Gre za popolno nasprotje v primerjavi z ukrajinskimi begunci, kjer prevladujejo ženske in otroci, ki so se napotili v prvo varno državo, namesto da s pomočjo dragih mobilnikov in tihotapcev pridejo do bogatejših zahodnih držav. Gre za ljudi, ki se želijo čim prej vrniti v svojo državo, ne za ljudi, ki po Evropi ustvarjajo svoje enklave in stopnjujejo islamizacijo stare celine. Gre za kristjane, ki delijo iste ali podobne vrednote z narodi, ki jih sprejemajo, ne za fanatične prišleke, ki prezirajo Evropo. Tega žal marsikdo danes noče razumeti.
72,3 odstotka migrantov in »beguncev« z Bližnjega vzhoda in iz Afrike je moških, medtem ko med ukrajinskimi begunci prevladujejo ženske in otroci.
