Piše: Gašper Blažič
V trenutkih, ko vojna trka tudi na vrata srednje Evrope in ko je ena od suverenih evropskih držav neposredno napadena od druge, se vrednote lahko v enem dnevu spremenijo. Ne samo Slovenci, ampak kar v glavnem vsi Evropejci se ta trenutek v sebi bojujemo s strahovi in negotovostjo, ali se morda ponavljajo črni scenariji iz časa hladne vojne in tudi predpriprave na drugo svetovno vojno. Takrat je namreč Zahod na skrajno naiven način popustil Hitlerjevim apetitom v Sudetih in na oltarju realpolitike žrtvoval tedanjo Češkoslovaško, češ s tem je zagotovljen svetovni mir.
Nadaljnji dogodki so to chamberlainovsko slepoto povsem demantirali. In marsikdo se sprašuje, ali bi morebiten padec Ukrajine pomenil nadaljnji pohod Rusov proti jugu, saj bi to lahko pomenil naskok na pomembne kopenske točke ob Jadranskem in Sredozemskem morju. Spomnimo: ko so se sredi druge svetovne vojne hoteli zahodni zavezniki izkrcati v Dalmaciji, je delegacija jugoslovanskih komunistov hotela skleniti zavezništvo z nacisti v Zagrebu, saj bi izkrcanje pomenilo ogrožanje Stalinovih interesov v tem delu Evrope. Nacisti so to umazano ponudbo odločno zavrnili, češ z banditi se ne pogajamo, do izkrcanja pa tudi ni prišlo. Je pa zato Zahod vsaj od leta 1944 dalje, ko je bil sklenjen pakt med Titom in jugoslovansko kraljevo vlado, začel podpirati Titove revolucionarne gverilce, ki so bili dejansko zvesti Stalinu – kar je tudi pripomoglo k tragični vlogi Britancev ob vračanju slovenskih vojnih ujetnikov. In šele kasneje je prvi mož britanske politike Winston Churchill moral priznati, kako je bil prevaran – celo velikodušna pomoč Britancev pri vračanju domobrancev v roke rdečim rabljem ni bila dovolj velik zalogaj, da bi preprečil komunistični pregon domnevnih »angleških vohunov«, med katerimi se je znašel tudi kasnejši ekonomist Ljubo Sirc…
Zagotovo je jasno vsaj nekaj: takšne napade, kot se je zgodil na Ukrajino, lahko naredi le država z močnim avtokratskim režimom, kar Rusija nedvomno tudi ne. Ob dejstvu, da precejšen del ruske javnosti nasprotuje temu projektu in da ruske oblasti na brutalen način omejujejo pretok informacij in povrh tega skrbi za aretacijo vseh, ki bi pokazali javno nasprotovanje vojni, je jasno, da bi bilo nasprotovanja še precej več, če bi demokracija v Rusiji delovala. Nas to na kaj spominja? Morda na Beograd 1991. In veliko stvari iz tistega časa se sedaj ponavlja kot nekakšen déjà vu.
Morda velja spomniti na mednarodne razmere pred osamosvojitvijo Slovenije. Takrat je, razen Nemčije in Avstrije, praktično cel Zahod nasprotoval slovenskim osamosvojitvenim težnjam, kar je bilo povezano tudi z razpadajočo Sovjetsko zvezo, od katere so se že odcepile baltske republike. Še Jelcin je bil takrat do slovenske vlade toliko uvideven, da Ruska federacija kljub svoji tradicionalni povezavi s Srbijo ni ovirala slovenskih osamosvojitvenih prizadevanj. Ruska federacija nas je priznala 14. februarja 1992, mesec dni po Evropski skupnosti, Američani pa 7. aprila istega leta. In dejansko je projekt osamosvojitve morda še najbolj šokiral Američane. Ne zgolj zato, ker niso razumeli evropske (in jugoslovanske) realnosti ter nacionalnih držav, pač pa tudi zaradi dejstva, ker si je prav v Sloveniji ena najmočnejših armad v Evropi polomila zobe, kar je v živo videl tudi ameriški vojaški ataše, ki je malo pred dnevom D incognito pripotoval v Ljubljani, da bi v živo spremljal »predstavo«. In je bil očitno prepričan, da so vojno simulirali zgolj mediji. No, dejstvo je, da se javno mnenje začelo obračati v prid Slovenije ne samo ob objavi prvih posnetkov vdora komunističnih tankov, ampak tudi ob spoznanju, da smo Slovenci branili svojo plebiscitno odločitev. Z orožjem. In da se končni razplet dogajanja ni ujel z razmerjem sil na terenu, ko je proti armadi, ki je imela tanke, oklepnike in letala, nastopila peščica vojakov, ki je premogla zgolj lahko protitankovsko orožje. Dovolj prepričljiva zmaga, da je slovenski primer postal predmet preučevanja na ameriški vojaški akademiji West Point.
Glede na aktualne informacije, da je ukrajinskim borcem uspelo preprečiti tankovski napad na Kijev, lahko sklepamo, da se je zgodilo podobno kot v Sloveniji. Prvi (formalni) dan agresije je sicer za Slovenijo kazal slabo, vendar je zvečer postalo jasno, da agresor ni dosegel cilja (general Rašeta je celo najprej govoril, da bo s Slovenijo opravil v dveh urah). Seveda je sledilo maščevanje z letalskimi napadi in vedno bolj brezglavimi potezami armadne elite, ki je nenadoma spoznala, da je v resnici na tujem terenu in brez legitimnosti vojske, ki brani svoje zemljo. Še več, mladi vojaki, večinoma na rednem služenju vojaškega roka, so bili v akcijo napoteni, da branijo Jugoslavijo pred zunanjim sovražnikom. Resnica pa je bila povsem drugačna, saj je bila v načrtu tudi nasilna odstranitev slovenskega vodstva in postavitev marionetne vlade v državi, ki bi imela hermetično zaprto državno mejo. Takrat se je Zahod že toliko zganil, da je Beogradu zapretil z vojaško intervencijo, če bi letala iz petih vojaških letališč (Bihać, Zadar, Pulj, Split, Zagreb) res napadla Slovenijo, hkrati pa se je na terenu okoli jedrske elektrarne Krško potikalo kar nekaj tujcev, ki so bili zadolženi za obrambo pred morebitnimi nerazumnimi odločitvami beograjskega generalštaba. In prav v primeru Ukrajine je bilo mogoče zaznati podobne tendence iz Kremlja, tudi z zavzetjem Černobila, ki še vedno predstavlja strahotni moralni madež nekdanjega sovjetskega režima. Putin je šel tu še korak dlje, saj je celo ukrajinsko vojsko skušal prepričati, naj sama odstavi ukrajinskega predsednika in v vojnih razmerah izvede vojaški puč.
Dejstvo pa je, da obramba ne sme biti brezglava: Ukrajincem gre na roko dejstvo, da Putinova vojaška operacija v svoji domovini nima ravno veliko podpore in da se je Rusija zaradi nje znašla v mednarodni izolaciji. Zato ne bi bilo pametno, če se ukrajinska vojska spusti v frontalni spopad z močnejšim sovražnikom, ampak izvaja blokado ruskih pohodov podobno kot slovenska TO in policija, ko je ovirala tankovske kolone iz Vrhnike, Karlovca in Varaždina. Spoznanje, da operacija ni uspešna, bo sicer Ruse lahko prisilila tudi v kakšna brezglava dejanja, vključujoč množično uničevanje, a bistvo je, da ukrajinska stran ohrani visoko bojno moralo, saj brani lastno suvereno državo. Praktično ves svet pa bo moral Rusiji dati vedeti, da so mednarodni sporazumi, kot je tisti iz leta 1994, zavezujoči, kar pomeni, da jih je mogoče revidirati le ob privolitvi Ukrajine. Seveda je jasno, da je Zahod tu zamudil priložnosti, zato bo cena za mir višja kot če bi ustrezno reagiral že leta 2014 ob aneksiji Krima.
Skratka, tako kot leta 1991 se bo zelo verjetno tudi zdaj zgodilo, da bo David premagal ošabnega Goljata. Le vzdržati je treba prvi val napadov.
