Piše: Vinko Vasle
Skrajni čas je, da nekdo vzame v bran Milana Kučana in njegov fašizem. Človek bo kmalu star osemdeset let in skoraj vsi so ga na Žalah pustili na cedilu, razen Štefke, ki doma še vedno kuha krompirjevo župco, a enkrat jo presoli, drugič pa pozabi uporabiti krompir. Osebno ji želim na zdravje.
V resnici ima Milan Kučan samo še tri stare soborce – Janeza Zemljariča, ki je preganjal sovražnike ljudstva do krutega konca, Zdenka Rotarja, ki je med zasliševanji kot prašiče jahal duhovnike, in Boža Kovača, starega ata one osmomarčevske Nike, ki je Kučanu vedno stal ob strani in je kot glavni urednik Dela poskrbel, da se je njegovega prijatelja omenilo vsaj trikrat v eni izdaji. Takšnih ne delajo več, čeprav je udbomarčevska mladež tudi vse bolj agresivna in revolucionarna, o čemer pričajo zahteve, da je treba vlado Janeza Janše likvidirati, njega z družino vred pa tudi. Kar je zadnjič odločno podprl Marko Bandelli, ki se proti fašizmu bori s priimkom in je pripravljen osebno iztrebljati fašiste, ki pa so po Kučanovi tudi dražgoški definiciji v krogu desnice in sedaj vladajočih.
Če samo pomislim vso osebnostno grozo in depresije, ki jih je doživel Milan Kučan v preteklosti, sem na robu joka. Najprej mu Janez Janša s svojimi in ljudstvom sesuje državo in ustanovi nekaj, kar nikdar ni bila Milanova intimna opcija. Potem gredo vse zasluge za slovensko državo na desno stran, čeprav se Kučan že trideset let trudi dokazati, da je bil vrh, jedro, oče osamosvojitve in mu druga stran vedno kakšen dokument v ksiht vrže – recimo, da je pustil, da je agresor plenil orožje teritorialne obrambe. Janševi pa so bili tako pokvarjeni, da so v tovornjakih Snage švercali orožje iz Avstrije, a Janša in njegovi niso nikdar odgovarjali za ta vojni zločin. Ki pa ne zastara in ga še lahko spravijo pred obličje Branka Masleša, dokler ga ne bodo s fakti res diskvalificirali, da je sodnik na ravni povojnih, ko ni bilo treba imeti diplome in si lahko bil mesar.
Zaradi teh diskvalifikacij je bil tovariš Milan prisiljen, da si je dal napisati avtorizirano biografijo, ki je mestoma sicer na ravni kosovske bitke in tudi dražgoške. Kjer so Kučanovi predhodniki definitivno zmagali in imajo sedanji kaj proslavljati. Padlo je 9 partizanov in 28 Nemcev, ki so potem, ko so partizani po zmagi ušli nazaj v gozdove, ustrelili 41 talcev domačinov, 81 vaščanov internirali, vas pa požgali do temeljev. V resnici je dražgoška bitka prvi komunistični obračun s klerikalci prežeto vasjo in prvi evropski medvojni primer ločevanja vere od komunizma. Na kar je v Dražgošah v luči aprilskih volitev spomnil tudi Kučan, ko je govoril o nespoštovanju ločitve cerkve od države. Slišim, da zato Dražgoš ne bodo še enkrat požgali. Žal pa časi tudi niso najbolj ugodni, da bi Rotar ponovil vajo z duhovniki.
Če gremo še dlje in se postavimo v položaj tovariša Milana, je treba omeniti, da je Janšo že večkrat poslal v zapor, pa ni bilo učinka. Angažiral se je v zadevi patria, kar pa so z nesramnim pamfletom o neustavnosti zaprtega Janše spodnesli takratni ustavni sodniki. Danes se to več ne more zgoditi. Potem ko je Kučana na cedilu pustil takratni njegov ljubljenček in novi obraz Marjan Šarec in Janši prepustil oblast, je bilo s tovarišem Milanom tako hudo, da se je skoraj upokojil. Poskušal je še malo grmeti na borčevskih proslavah, ob petkih biciklaril, da bi v Dražgošah povedal, da Slovenijo vse bolj obvladuje fašizem, kar on kot demokrat (nehajte se režati nesramneži!) ne more več prenašati.
Jezen je na ljudstvo, ki rado reče, da je to o fašizmu pretiravanje in da o fašizmu govorijo ljudje, ki niso izkusili tržaškega narodnega doma, Bazovice, Dražgoš ipd. Zato se je treba upreti, lahko tudi pred volitvami, je povedal tovariš Kučan. Zgodovinsko sicer malo moti, ker Dražgoš niso sesuli fašisti, ampak komunisti ob pomoči nacistov, a to so vendarle malenkosti, ki jih zakonca Diklić-Hribar utemeljita v pol sekunde na treh straneh Dela.
Naj živita Milan Kučan in njegov fašizem.
Vinko Vasle je dolgoletni novinar, publicist, satirik in pisatelj.
