Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
To, da javnost še vedno ni videla niti originalne diplome niti pravilno izpolnjenega ter z dokazi o opravljenem pripravništvu podprtega pravosodnega izpita Branka Masleše, je milo rečeno neverjetno. Sploh če upoštevamo dejstvo, da je bil Masleša še pred kratkim predsednik Vrhovnega sodišča RS. Neverjetno je tudi, da se za to ne pobriga nobena pristojna institucija, množični mediji pa še naprej molčijo – za razliko od primera s poslancem Brankom Simonovičem, ko je novinarka RTV-ja – iz sicer obstoječe diplome – v svoji raziskovalni vnemi naredila celo afero. In povrh vsega bi Sodni svet moral prejšnji teden razpravljali o zaenkrat neobstoječi Masleševi diplomi ter o pojasnilu predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča glede izobrazbe Masleše in groženj novinarjem s tožbami – da se je seja prestavila, pa naj bi poskrbel nihče drug kot nekdanji predsednik Milan Kučan. Da bi prišli do resnice, se torej trudimo le nekateri mediji, ki vedno znova naletimo na gluha ušesa in na več vprašanj kot odgovorov.
Konec decembra je Nova24TV primer predsednika vrhovnega sodišča posredovala v proučitev neke vrste “moralnemu razsodišču” – Komisiji za etiko in integriteto pri sodnem svetu. Menili smo – in še vedno menimo, da je komunikacija Branka Masleše in vrhovnega sodišča vzvišena, arogantna in skrajno neprimerna, predvsem pa zainteresirano javnost načrtno pušča v nevednosti in krepi nezaupanje v sodstvo. “Naprošamo komisijo za etiko in integriteto, da oceni ravnanje vrhovnega sodnika Branka Masleše, ko na vprašanja novinarjev ne odgovori v povezavi s svojo izobrazbo, ustreznimi kvalifikacijami za opravljanje sodniškega poklica (diplomsko delo, pravosodni izpit),” smo med drugim zapisali in prosili, naj se opredelijo do ravnanja sodnika, za katerega se porajajo utemeljeni dvomi v njegovo izobrazbo, da dokaznih dokumentov glede svoje izobrazbe in ustreznih kvalifikacij, ki jih mora imeti tudi v osebnem arhivu, ne predloži.
Tudi novinar portala Prava.si Luka Perš je v začetku leta naslovil pobudo za izdajo načelnega mnenja ter pobudo Sodnemu svetu RS za uvedbo disciplinskega postopka proti Damijanu Florjančiču in Branku Masleši. Na Komisijo za etiko in integriteto pri Sodnem svetu je vložil pobudo in poziv zaradi nedopustnih ravnanj tako zoper vrhovnega sodnika kot tudi zoper predsednika Vrhovnega sodišča RS, ki po mnenju pobudnika in strokovne javnosti pomenijo grobe kršitve kodeksa sodniške etike. Pobudo je Perš namenil tudi uporabnikom družbenih omrežij: “Tviteraška družina, če ne gre zlepa, bo pa šlo zgrda. Pošljite jim isto vsebino elektronskega sporočila, kot sem ga poslal jaz. Zasujte jih z elektronsko pošto. Vsak sodnik ima vse v svoji personalni mapi. To je dva dni dela, da se vse skenira in pošlje. Kje je problem, vrhovno sodišče?” Perš je v svoji zahtevi, ki jo je poslal na vrhovno sodišče, zapisal, da na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) zahteva določene osnovne osebne podatke o sodnikih zlasti glede njihove izobrazbe in ustrezne kvalificiranosti. Ob tem je posebej izpostavil vrhovne sodnike.
V obrazložitvi pobude je Perš zapisal, da po tem, ko so se v zadnjem mesecu v javnosti pojavljali vse bolj utemeljeni dvomi o ustrezni izobrazbi in opravljenem pravosodnem izpitu sodnika VS RS Branka Masleše, slednji vse do danes zainteresirani javnosti ni predložil verodostojnih potrdil o pridobljeni strokovni izobrazbi. Iz komentarja sodniške etike, ki jo je Sodni svet RS izdal januarja 2017, izhaja, da se od sodnika “pričakuje, da spoštuje zakone, pravila in etične norme. Sodnikova kršitev pravil ali zakonov lahko ogrozi ugled sodstva, spodbuja nespoštovanje zakonov in ruši zaupanje javnosti v sodstvo” ter da “zaupanje javnosti v sodstvo ne temelji samo na usposobljenosti in predanosti sodnikov, temveč tudi na njihovi osebni integriteti in pokončni drži pri opravljanju sodne funkcije in v zasebnem življenju. Od sodnika se pričakuje, da bo s svojim vedenjem (v službi in zunaj nje) zgled drugim. Sodnikovo ravnanje mora biti zato vedno častno in neoporečno ter skladno s splošno sprejetimi standardi in vrednotami. Če je namreč določeno sodnikovo ravnanje mogoče označiti kot družbeno nesprejemljivo (z vidika povprečno razumnega in poučenega opazovalca), to javnost lahko razume kot dvoličnost. To pa neizogibno vodi v izgubo zaupanja javnosti v sodnika in sodstvo kot celoto. Sodnik mora zato vedno pretehtati, kako bi njegovo ravnanje ali vedenje lahko razumel razumen, preudaren in obveščen posameznik.
Namesto pričakovane objave ustrezne kopije diplome vrhovnega sodnika Branka Masleše ali drugih verodostojnih dokazov je Vrhovno sodišče na spletnem družbenem omrežju Twitter objavilo naslednje besedilo: “Vprašanja obstoja diplom sodnikov je, upoštevajoč zakonsko predpisan postopek izvolitve, v katerem se presoja izpolnjevanje pogojev za zasedbo sodniške mesta, odveč. Vrhovni sodnik bo glede zapisanih neresnic vložil tožbo. Znesek odškodnine bo nakazal v dobrodelne namene.” Z navedeno objavo je Florjančič izrazil mnenje o pravni temi in s tem vzbudil videz, da si je o določenem spornem vprašanju (obstoj odškodninske odgovornosti) že ustvaril mnenje in da je bolj naklonjen tožeči stranki – svojemu sodniškemu kolegu Masleši. S tem ko se je Florjančič javno izražal o vprašanjih s področja, na katerem opravlja sodno funkcijo, je s tem ob zavedanju omenjenega tveganja vzbudil najmanj videz vnaprejšnje opredeljenosti glede problema, ki je lahko predmet obravnavanja pred sodiščem. Navedeno ravnanje predsednika Vrhovnega sodišča RS pomeni eklatantno kršitev 13. točke drugega odstavka 81. člena Zakona o sodniški službi. Gre torej za dejanje, ki pomeni takšno kršitev sodniške dolžnosti, kakršna že napotuje na izrek disciplinske sankcije v disciplinskem postopku, katerega lahko poleg drugih predlaga Sodni svet RS.
Niti Florjančič niti Masleša se od navedenega tvita nista distancirala. Je pa Vrhovno sodišče nato v javnost posredovalo kopijo diplome vrhovnega sodnika Branka Masleše, ki pa nima pečata niti ni overjena. V izjavi za Siol je Florjančič izjavil, da so podatki o stopnji izobrazbe, funkcionalnem in specialnem znanju, udeležbi na različnih oblikah izpopolnjevanja in usposabljanja ter drugi podatki o strokovni usposobljenosti zaupne narave, zato diplome in potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu (PDI) v primeru Masleše niso posredovali javnosti oziroma zainteresiranim medijem, dokler sodnik za to ni dal soglasja. Iz navedenega izhaja, da sta tako Masleša kot Florjančič poznala vsebino in obličnost dokumenta ter sta vseeno odobrila objavo kopije diplome, ki je brez pečata in brez elementov izvirnosti papirne listine kot take.
Navedeno ravnanje obeh sodnikov VS RS kaže vsaj na uporabo nezakonito proizvedene javne listine; to pa je nedopustno dejanje, vezano na utemeljen sum kaznivega dejanja, na primer tistega iz tretjega odstavka 251. člena (ponarejanje listin) Kazenskega zakonika KZ-1, objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije (št. 55 z dne 4. junija 2008). Tudi če bi se v prihodnosti pojavila diploma (ali njena kopija), ki bi vsebovala vse elemente izvirnosti papirnate listine (žig, podpise, overitev,…) to v ničemer ne zmanjšuje odgovornosti Florjančiča in Masleše. Nasprotno, to bi le dodatno potrdilo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja Ponarejanje listin po 251. členu KZ-1. Perš je tej navedbi dodal še nazoren primer: če bi lastnik vozila policistu predočil neoverjeno kopijo prometnega dovoljenja brez žiga, bi prav vsak razumen, preudaren in obveščen posameznik to prepoznal kot izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanje listin po 251. členu KZ-1, četudi bi se kasneje nekje in nekoč našlo ožigosano prometno dovoljenje.
Edini dokument, ki mu glede vrhovnega sodnika lahko zaupamo
Bojan Požar je v začetku leta objavil arhivsko kopijo sklepa iz Kopra, ki dokazuje, da je bil Masleša v Kopru izvoljen za sodnika. Sklep je podpisal Mario Abram, slovenski novinar in družbenopolitični delavec, kot lahko podatek najdemo na Wikipediji. Požar je ta dokument označil kot edini, ki mu glede vrhovnega sodnika lahko zaupamo – odgovorov na vsa ostala vprašanja pa javnost še vedno ni dobila. Do danes še nihče ni pojasnil, zakaj so objavili diplomo sarajevske pravne fakultete brez ustreznega pečata, katere obveznosti (in kdaj) je Masleša izpolnil, da se mu je priznal pravosodni izpit in ali pripravništvo opravljal v okviru služenja vojaškega roka – v letu po opravljenem študiju je namreč v Zadru služil vojaški rok, pravosodni izpit pa je opravil še prej kot v enem letu od pridobljene diplome. Obenem pa so seveda tu še pomisleki, podprti s sodbami Vrhovnega sodišča, ali pravosodni izpit, ki ga je Masleša opravil v Bosni in Hercegovini, pri nas sploh velja in na podlagi katerega člena.
