Piše: Jožef Praprotnik
Pravi pregovor, ki se mi utrne, kot najprimernejši naslov za dogajanje ob interpelaciji notranjega ministra Aleša Hojsa. Dogodka nisem zasledil pri prav nobenih poročilih, ne na radiu in ne na televizijah. Morda je bil objavljen v časopisih, a tega ne bi mogel ne potrditi in ne zanikati, ker mi gre še kaj drugega po glavi, kot le politika in prebiranje časopisov na to temo. Toda dogodek je vendarle take narave in tako neverjeten, kot suha cunja na dnu morja in v tej suši pozitivnih dogodkov, naravnost kliče k objavi. In sploh ne bi bilo napak, če bi ga objavili z velikimi tiskanimi črkami na prvih straneh ali če bi ga kriče objavili na avdio-vizualnih medijih. In še vedno ni prepozno, saj dobrih novic – vsaj kar se tiče konsenza – med levico in desnico, med vašimi in našimi, med mokrimi in suhimi, med rdečimi in črnimi, ni bilo zaslediti od referenduma, po katerem smo se razšli z jugo. Ja, dogodek ob ponedeljkovi, časovno maratonsko dolgi interpelaciji, ki smo ga registrirali, začutili, se ga na svoj način razveselili, ki nas je prevzel, napolnil s povsem drugačnim občutenjem, nekakšno toplino, radostjo in seveda presenečenjem, bi najbrž brez tega zapisa – če bo objavljen, se mi niti ne sanja – ostal le kratka epizoda v življenju treh ljudi. Onih dveh, ki sta ga ustvarila in se ga tudi zavedala in mene, kot gledalca in poslušalca pred televizorjem, ki me je prevzel do te mere, da se mi zdi vredno, da ga podelim z vami, bralci. Do njega tudi ni moglo priti po golem naključju, spodbudilo ga je globoko čustvo, zavedanje, da nemara pot ni prava, da je trasirana v ničevost, v brezizhodnost, v zmešnjavo.
Ker mi je odmerjen prostor za ta zapis v dolžini manj kot tipkana stran, naj vendarle nadaljujem z dejstvi. V dvorani DZ stoji minister AH pod številnimi očitki – vsem vam znanimi, zato o njih ne bom jaz nič – ter se brani, a je tisto, kar on govori, opoziciji slišati, kot bi govoril v culukafrijščini, v nekem nerazumljivem jeziku. Opozicija brez milosti udriha po njem, saj je njih namen – vedoč, da bo rezultat na koncu zmaga koalicije – ministru vsaj nekoliko zagreniti življenje in ga nemara spraviti ob živce, da bo izkašljal kaj neprimernega, za kar ga bodo še bolj veselo in uživajoče mrcvarili. Opozicijski poslanci tekmujejo v tem, kdo bo bolj učinkovito spravljal ministra ob živce, a se brani z dokazi, tabelami, fotografijami, kar je deležno novih obtožb. Opozicija želi pripeljati stvar do vrelišča, do absurda, potem pa pride vrsta na vodjo poslanske skupine SAB Mašo Kociper, da se loti ministra. Nemara pod vtisom predhodnikov, zavedajoč se, da pretiravanje ne vodi nikamor, da so šli že predhodniki predaleč, ubere milejše strune, takšne, kot jih še nismo slišali pri nobeni interpelaciji. Kot bi se nekaj premaknilo v njej, porodilo čustvo, da minister vendarle ni takšna pošast, kot ga opisujejo njeni sobojevniki. Ta njen milejši ton zazna tudi minister, ne le moja malenkost, pa se pozneje, ko replicira poslancem, odrazi v spravljivejšem tonu ob njenem imenu.
Tako je bilo ta dolgi ponedeljek v državnem zboru. Če sem si to izmislil ali če sem to sanjal v barvah, naj me pocitrajo tisti, ki so spremljali Miklavža ob začetku iztekajočega meseca. In če je Maša Kociper tista lastovka, ki je naznanila prihod pomladi, nimam – in najbrž mnogi med vami – prav nič proti. Vremenoslovci napovedujejo otoplitev za in po Božiču. Pa srečno 2022!
Jožef Praprotnik, Jesenice
