Piše: Jože Biščak
Nihče ne oporeka Zlatanu Ćordiču, da so ulice tudi njegove. Ampak nikakor niso samo njegove. In nihče ne oporeka Zoranu Stevanoviću, da so ulice tudi njegove, ampak nikakor niso samo njegove.
Enako velja za ljudi, ki so se zbrali na včerajšnjem »protestu« proti vladi in proti PCT pogoju. Prav nihče jim ne oporeka, da so ulice tudi njihove, ampak nikakor niso samo njihove. So tudi od tistih deset tisočih meščanov, ki živijo v Ljubljani, ali od obiskovalcev prestolnice, ki so bili včeraj v glavnem mestu Slovenije. Razlika je bila v tem, da je Ćordić-Stevanovićeva naveza motila normalen vsakdanjik tiste velike večine, ki ni bila na protestu, proteste ne podpira ali podpira vlado. In ulice in ceste so od vseh. Upam, da se s tem vsi strinjamo.
Ćordić in Stevanović bi seveda lahko zaprosila za dovoljenje za shod pri Upravni enoti Ljubljane. In bi ga tudi dobila. Brez težav. Če ga ne bi, bi bilo to grobo teptanje ustave, zloraba pooblastil uradnikov javne uprave. Pa nista zaprosila. Zakaj ne, sama najbolje vesta. Zato bom ugibal. Zdi se mi, da zato ne, ker bi morala potem kot organizatorja prevzeti (osebno) odgovornost za shod – od varovanja do tega, da bi se moral shod držati lokacije, za katero je bilo izdano dovoljenje. Možnost morebitnega ustvarjanje kaosa bi se zmanjšala, vedeli bi, koga pocukati za rokav, če bi stvari ušle izpod nadzora.
In ravno to je tisto, česar ne želita – mirnega shoda. Tak shod ne bi pritegnil veliko pozornosti (no, morda se motim), mediji jima ne bi mogli dodeliti vlogo žrtve. Ko so bili (brez dovoljenja) na Trgu republike, jih je policija pustila, čeprav bi lahko ukrepala. Kar (ne)znanim organizatorjem seveda ni ustrezalo. Zato je Ćordič ljudi pozval, naj zapustijo Trg republike in zavzamejo okoliške ulice oziroma krenejo proti obvoznici. Potem pa je kričal, ko ga je policija aretirala. In se pritoževal nad pretirano uporabo sile. Tega, da je motil normalno življenje drugih ljudi, ga očitno ni bilo sram.
Enako velja za Stevanovića. Pomislite, kaj se je včeraj zgodilo, ko je policija preprečila, da bi protestniki spet korakali po Celovški, Tržaški ali Slovenski cesti. Policija je veliki večini drugih ljudi, ki niso bili del shoda, omogočila normalno gibanje in življenje. To so lahko naredili le z uporabo prisilnih sredstev (vodni top, solzivec), ker drugače pač ni šlo, ni pomagalo. Zato je moj poklon namenjen policistkam in policistom, ki so preprečili, da bi posamezni huligani spet blokirali severno ali južno obvoznico.
Čudi me, da so v zrak skočili v levem opozicijskem četverčku, češ da vlada načrtno ustvarja izredne razmere in da je policija pretiravala z uporabo sile. Marjan Šarec je na družbenem omrežju Twitter celo zapisal, da je za kaos, proteste in solzivec kriva vlada. Najmanj, kar lahko rečem, je, da ni pri sebi. In naj mu bo zato odpuščeno. Je pa to tipično progresivno razmišljanje in na načelni ravni podobno razmišljanje o obnašanju priseljencev, ki imajo »psihične težave«. Saj veste, pride iz Pakistana ali Afganistana ilegalno v Evropo, kjer ne dobi vsega, kar je pričakoval (denarja, hišo, plačane počitnice na Luni in ročno uro z vodometom), pa zaide v psihične težave, ki jih rešuje tako, da vzame mačeto, hodi po evropskih prestolnicah in seka domačine. In potem so domačini krivi, da je divjal po ulicah. O, sveta preproščina!
V Sloveniji je za vse kriva »tarča«, ki je bila že davno tega izbrana – to je Janez Janša. Še preden je oblikoval svojo tretjo vlado, so bili že protesti, ki so se stopnjevali. Opozicija pravi, da se bo ulično nasilje nehalo, če bo vlada odstopila. Kar pomeni, da se bo nadaljevalo, če ne bo, in se bo stopnjevalo tudi potem, ko bo desnica spet zmagala na volitvah in oblikovala vlado. Zadovoljni bodo le, ko bodo oni na oblasti.
Zdi se, da se je aktualna desnosredinska vlada marsikaj naučila iz leta 2012, ko je levičarska mafija spodbujala nemir in kaos. Njihova takratna moralna antipatija je vlado (s pomočjo Gregorja Viranta) zamajala, desnica se niti ni pretirano upirala. Danes je drugače. Nekaj tisoč ljudi na ulici, ki se predstavljajo kot ljudstvo (Kaj je potem drugih 99,5 odstotkov prebivalcev? Zrak ali kaj?) in kažejo neverjetno podobnost s kitajsko Rdečo gardo med kulturno revolucijo, ne bo zrušilo vlade. In tako je tudi prav. Za zamenjavo vlade imamo v parlamentarnih demokracijah volitve.
