Piše: Damian Ahlin
Nova raziskava življenjskih razmer, ki jo je v torek 28.9 predstavila katoliška univerza Andrés Bello, kaže, kako je bilo lansko povečanje revščine v državi tesno povezano s krizo oskrbe z gorivom in zmanjšano mobilnostjo.
Govorimo o državi v kateri je 94,5% prebivalstva revnih, 76,6% pa pod pragom skrajne revščine, z dohodki pod 1,2 USD na dan. Podatki kažejo, da so vladni ukrepi proti virusu COVID poslabšali krizo. Pobude za zajezitev pandemije v državi s kroženjem virusa, podobne tistim v najbolj izoliranih državah, so za otroke pomenile leto in pol zaprtja učilnic in ohromile del proizvodnega sektorja, pojasnjuje sociolog Luis Pedro España.
Šolstvo
Obseg izobraževanja se je v enem letu zmanjšal za pet točk in skoraj polovica otrok nima več dostopa do osnovnega izobraževanja. Na vseh ravneh je prišlo do zmanjšanja, vendar je pri osnovnem in univerzitetnem izobraževanju – ki je že prej upadlo – prišlo do še večjega upada.
V kontekstu skoraj neizvedljivega izobraževanja na daljavo so bile družine prisiljene sprejemati odločitve o tem, kdo ostaja v izobraževalnem sistemu in kdo ne, pri čemer so odvzele možnosti najmlajšim, ki so ostali v rokah mater. Te so prevzele skrb za izobraževanje otrok v 78 % gospodinjstev. Pri mladostnikih, starih od 12 do 17 let, se je odstotek, ki zaostaja v šoli, izrazito povečal.
Zapiranje šol za več kot eno leto, ki je bilo v večini Latinske Amerike eden od ukrepov proti covidu, je prispevalo k revščini in bo imelo posledice, ki jih bodo še videli. Venezuela je ena redkih držav, ki se od marca 2020, ko je bila razglašena pandemija, niti enkrat ni vrnila otrok v učilnice.
Brezposelnost
Eden najbolj zaskrbljujočih podatkov v raziskavi je brezposelnost, ki je prizadela 8,1 milijona Venezuelcev, za katere ni dela ali spodbud za delo. Dela 7,6 milijona ljudi, od tega bi skoraj polovica želela delati dlje, saj je zaradi zaprtosti in krize mobilnosti velik del države skrajšal svoj delovni čas za štiri ure. V skupini neaktivnih je 3,6 milijona oseb, ki so prenehale iskati delo, in 1,5 milijona žensk z otroki, ki ne morejo delati, ker morajo skrbeti zanje. Le tretjina Venezuelcev je zaposlenih, kar je precej manj kot drugje v Latinski Ameriki tudi po nazadovanju, ki ga je povzročila pandemija. Uradna zaposlitev se je med letoma 2014 in 2021 zmanjšala za 21,8 % kar pomeni 4,4 milijona delovnih mest, 70% je v javnem sektorju in 30% v zasebnem sektorju. Samo v zadnjem letu je izginilo 1,3 milijona delovnih mest.
Povečale so se tudi razlike med zaposlenimi v javnem in zasebnem sektorju. V zasebnem sektorju je 58% delavcev v skrajni revščini, v javnem pa 75%. Uradnik lahko zasluži do 12 dolarjev na mesec, zaposleni v zasebnem sektorju v povprečju prejme 38 dolarjev na mesec, samozaposleni pa 32 dolarjev na mesec.
Vlada Nicolása Madura je razvila intenzivno politiko neposrednih denarnih nakazil prek obveznic v bolivarjih. V primeru gospodinjstev v skrajni revščini dohodek doseže 36 USD na mesec, državni prispevki pa presegajo 50 USD, kar je skoraj 76% njihovih dohodkov, zato so ti ljudje popolnoma odvisni od obveznic. Kljub temu je treba te dodelitve povečati več kot 30 -krat, da bi te družine rešili iz skrajne revščine.
Izseljenstvo
Po uradnih podatkih naj bi bilo v Venezueli v petih letih rojenih najmanj 340.000 otrok. Vpliv migracij, odhodi mater in povečanje umrljivosti dojenčkov na 25,7 na 1.000 živorojenih otrok, kar je enako kot pred 30 leti, so spremenili piramido prebivalstva v državi. Življenjske razmere so privedle do tega, da bodo generacije, rojene med letoma 2015 in 2020, imele tri leta manj življenja kot tiste, ki so bile rojene pred krizo. Rast prebivalstva v zadnjih petih letih je bila negativna, -1,1%. Venezuelcev v Venezueli je 28,7 milijona. Več kot štiri milijone, med njimi je bilo 90% ljudi med 15. in 49. letom starosti, je odšlo v tujino v zadnjih petih letih. Razlog za beg ostaja pomanjkanje zaposlitve. Drugi razlog za odhod je združitev družine, s čimer se še bolj jasno pokažejo razsežnosti eksodusa.
Vir: El Pais
