Piše: blagovest.si
Ali je samo naključje, da se naš največji državni praznik ujema z obletnico začetka Marijinih prikazovanj v Medžugorju? Ko sem o tem pred leti spraševal nekatere duhovnike, so se s tem celo strinjali, kajti zdrav razum sam po sebi ne more prenesti nikakršnih skritih povezav med dnevom D, ko je slovenski parlament sprejel temeljne osamosvojitvene akte, ter dnem, ko je šesterica mladih prebivalcev hercegovske župnije zagledala ženo, za katero so takoj vedeli, da »ni od tega sveta«.
Dogodek v hercegovskih Bijakovićih, nedaleč od tedaj skoraj sveže zgrajene medžugorske cerkve sv. Jakoba, ki je bila za tiste čase za tisto okolje zelo velika, se je zgodil točno deset let pred dnem, ko je slovenski parlament tik pred iztekom šestmesečnega roka po plebiscitu udejanjil voljo ljudstva, republiški organi pa so v naglici »Gospodovega mimohoda« prevzeli efektivno oblast, še preden bi jim to lahko preprečilo kakšno neprijetno presenečenje.
Ob deseti obletnici prikazovanj se je zgodil napad boljševiške armade
Skrivnostna so pota Gospodova, pravi star pregovor. In nikoli ne bomo povsem doumeli, česa vsega smo bili obvarovani pred tridesetimi leti. Hladna vojna z Jugoslovansko ljudsko armado, ki je bila praktično edina sila jugoslovanske enotnosti, a hkrati tudi zadnji ostanek trdega boljševizma v Evropi, je trajala že nekaj časa, zagotovo vsaj od leta 1988, ko so beograjski krogi začeli glasno govoriti o slovenski kontrarevoluciji in napadih na JLA, ki so prihajali iz alternativnega tiska, od Mladine do Nove revije. Leta 1989 je vrh JLA že po spodleteli aferi JBTZ poskrbel za ukinitev dotedanjih armadnih območij, ki so se ujemala z mejami med republikami, ter dotedanjo ljubljansko deveto armado priključil petemu armadnemu območju s sedežem v Zagrebu.
Začele so se priprave na nove čase, saj je KOS JLA začel širiti govorice, da se na Hrvaškem na oblast vračajo ustaši, ki bodo poklali še tisti preostanek Srbov, ki so preživeli genocid NDH. Slovenija sicer ni sodila v t. i. naravno ozemlje po Miloševićevem planu B, vendar je bila vseeno v veliki nevarnosti, saj je bil poveljujoči kader v JLA zagrizen nosilec titoistične ideje o enotni SFRJ.
Zoran Dernovšek – Raketka, vojak, ki je prvi dan vojne za Slovenijo izstrelil raketo na helikopter agresorja in ga sestrelil, tako opozarja na dejstvo, da če bi prišlo do napada na tedanji učni center TO na Igu (kar je bila sekundarna tarča helikopterske desantne enote, ki je bila sicer namenjena reševanju obkoljenih kopenskih enot JLA v okolici ljubljanskega letališča), bi lahko prišlo tudi do množičnih civilnih žrtev na tistem območju. Če bi se to zgodilo, bi prišlo do veliko močnejših odgovorov slovenske strani, vse skupaj bi lahko pripeljalo do krvave vojne, kot sta jo okusili Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Obstajala je možnost, da bi vojna trajala celo več let. Celoten intervju je na voljo TUKAJ.
Čudežni posegi v vojno
Vendar pa se je vojna končala dokaj hitro. Mnogi slovenski kristjani so na grozeče dogodke odgovorili z molitvijo in postom. V Medžugorju je namreč Marija v enem od sporočil rekla, da post lahko ustavi oz. prepreči tudi vojne in naravne nesreče, s tem je potrdila tudi prakso, ki so jo Judje uporabljali v času Stare zaveze, ko so se postili in premagovali sovražnike. Nasploh pa so mnoge molitvene pobude, tudi zelo spontane, spodbudile čudežne dogodke in rešitve v času, ko je kazalo zelo slabo.
Pokojni nadškof Alojz Uran je v intervjuju za Demokracijo marca 2018 (intervju je naredil avtor tega članka) med drugim opisal svojo izkušnjo iz leta 1991, ko je bil šentviški župnik:
»Tam je bila ogromna vojašnica JLA, v njeni neposredni okolici pa so postavili minirane barikade – mestne avtobuse, napolnjene z dinamitom. Bila je velika nevarnost, saj bi bil v primeru napada Šentvid izbrisan z zemlje. Prav v tem času so prebivalci Šentvida spontano prišli k meni in predlagali, naj začnemo z molitvijo. Ustvarile so se verige molitve podnevi in ponoči. Rožni venec so molili ves čas, dokler ni bila dosežena rešitev na Brionih in sklep o odhodu JLA iz Slovenije. In ljudje so dobili izkustvo, da je molitev tista, ki rešuje.
Sam sem kot župnik dal na voljo cerkveni zvonik, da so pripadniki TO lahko opazovali vojašnico, čeprav so s tem veliko tvegali, saj se niso preveč skrivali pred radovednimi pogledi. Za nekaj časa smo se morali celo izseliti, saj je bil pripravljen napad TO na vojašnico. Še danes ne vem, zakaj je bil napad praktično zadnji hip odpovedan.« Intervju je v celoti dostopen TUKAJ.
Več si lahko preberete TUKAJ.
