Piše: C. R.
V dneh, ko se šolsko leto bliža h koncu, vam predstavljamo zgodbo nekdanje učiteljice, ki je z jasno besedo, pogumom in iskrenostjo prestopala meje mogočega in nas popelje v čas druge svetovne vojne ter prva desetletja po njej, ko je bilo javno izražanje osebnega prepričanja nezaželeno in celo nevarno, če se ni ujemalo z namerami takratnega komunističnega režima.
Anuška Lekan, rojena leta 1932, je prve dni vojne pričakala v Mariboru, kasneje so se z družino preselili v Ljubljano. Ker je bil oče odločen protikomunist, se je ob koncu vojne, kot begunec, umaknil na avstrijsko Koroško, skupaj s hčerkama in sinom. Anuška in mama sta ostali v Ljubljani. Anuška je zaključila učiteljišče in kljub oviram končno dobila službo v Fari pri Kočevju. Tam je učila slovenščino, ruščino, biologijo, petje in telovadbo. Kasneje je bila zaposlena kot učiteljica v Kočevju in vzgojiteljica v internatu. Anuška se spominja, da so se učitelji s podobnimi pogledi in vrednotami hitro povezali in začutili. Med njimi je bilo precej pogumnih. Režim jim ni mogel skriviti lasu, vseeno pa jih je spremljal strah, kadar so javno izrazili svoje prepričanje. Anuška je nosila pečat preteklosti, a je bila na to ponosna. Nikoli ni ničesar skrivala pred drugimi. Njena neomajna zvestoba do Cerkve in vere, je bila v svinčenih povojnih letih zelo pogumno dejanje. Ob tem je dejala:
»Začutila sem, da sem tako sama, da je pravzaprav Bog edini, ki ga imam. In to je bilo nekaj, kar mi je ostalo. Dala bi vse, samo vere ne!«
Ponovno se je srečala z družino leta 1960, ko je prišla v Ameriko. Še enkrat se je vrnila v domovino, leta 1963 pa se je za stalno preselila v Ameriko. Kljub začetni nesprejetosti med tamkajšnjimi slovenskimi begunci, se je kasneje med njimi zelo dobro počutila.
Pričevanje sta leta 2011 v Clevelandu posneli Mateja Čoh Kladnik in Jelka Piškurić, za objavo pa sta ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.
Prisluhnite bogatim spominom Anuške Lekan na naslednji povezavi: TUKAJ
Vir: Študijski center za narodno spravo
