Mažiju se marsikaj očita,
gledal stran naj bi, ko tista ptica,
brglez, gologlava roparica,
naj ravnal bi kakor zver razvpita.
Kot pri šahu, ko figuro sune
se medtem, ko prav nihče ne vidi,
brglez ptič se bojda naglo spridi,
po domače kakšno reč pač pljune.
Videli so ga in zatožili
ga pri Mažiju, ta neveselo
gledal stran naj bi samo debelo,
so pri tem početju ga dobili.
Se očita zdaj mu na veliko,
da veselo se mu kremži lice,
češ da kaznoval ni tiste ptice,
žalostnega kažejo nam sliko.
Mažija zdaj jaz bom vzel v zaščito,
saj je človek, ne hladilna skrinja,
zdravje prvo je, s tem vsak se strinja,
deloval je fant na moč odkrito.
A zakaj je gledal stran? Saj veste,
če smrdi kje kakor gnoj, še huje,
človek tam se res ne zadržuje,
brž naprej in čim dlje stran vsi greste.
