Piše: dr. Vinko Gorenak
Pred več kot desetimi leti sem bil poslanec in kot poslanec tudi član Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb (KNOVS) Državnega zbora. To je bil čas, ko so naši levosučni mediji na debelo poročali o odličnih akcijah mariborskih kriminalistov in tožilcev, ki so “končno” stopili na prste mariborskemu županu Francu Kanglerju.
Že takrat se mi je zdelo precej sumljivo, vsak župan, kot tudi drugi odgovorni posamezniki na vodilnih položajih, pogosto hodijo po robu zakona. Mogoče je že kaj narobe sem si mislil takrat. Toda kazenske ovadbe zoper Franca Kanglerja so padale in padale, množile so se kot gobe po dežju. Že takrat mi je bilo jasno, da je v tem primeru nekaj hudo narobe. Moji sumi so se potrdili, ko sem v vlogi člana (KNOVS), obiskal kriminalistično policijo v Mariboru. Poleg tega, da je vse postopke zoper Kanglerja odobril sodnik Janez Žirovnik, pred sodniško funkcijo je bil namestnik šefa SOVE, Franc Kangler pa je bil v vlogi poslanca DZ, ki jo je opravljal preden je postal župan, v vlogi člana KNOVS, nadzornik Janeza Žirovnika, je bilo sumljivega še veliko več.
Preden kriminalisti začno določene predkazenske postopke, običajno morajo pridobiti nekatere podatke o osumljencih. Najpogosteje je to telefonska številka osumljenca in določeni drugi podatki, ki kažejo na eventualno kriminalno početje osumljenca. V pregledanih spisih Franca Kanglerja je bilo mnogo čudnih podatkov. Običajno so bili to uradni zaznamki kriminalistov, v stilu: “Srečal sem neznanca, ki mi je zaupal telefonsko številko osumljenega Franca Kanglerja….. Neznanec mi je zaupal, da osumljeni Franc Kangler, menda počne to in to, ter podobno”. Ali je vas na ulici kdaj srečal neznanec in vam je zaupal mojo telefonsko številko, ali vam je morda neznanec začel razlagati kaj o meni? To so seveda pravljice, ki so si jih kriminalisti izmišljali, sodnik Janez Žirovnik pa je na tej osnovi začel izdajati odredbe za prisluškovanja in druge ukrepe zoper Franca Kanglerja.
Moji sumi so se še potrdili leta 2012, ko sem bil notranji minister. Takrat me je v avtokampu Ptuj, moji varnostniki takrat tega niso vedeli, ker sem jim to prikril, obiskal zaposleni na Policijski upravi Maribor. Njegovega imena seveda ne morem in ne smem objaviti. Osupel sem bil nad njegovo pripovedjo. Povedal mi je, da je vodja kriminalistov v Mariboru sklical sestanek, ki ga je začel takole: “Fantje koga bomo zjebali”. Čez teden dni je vprašanje ponovil. Odločili so se za Franca Kanglerja in začelo se je.
Hudo mi je bilo, v vlogi notranjega ministra, sem leta 2012 Franca Kanglerja dvakrat sprejel. V kriminalistični policiji so mi očitali, da sprejemam “kriminalca” in da se za notranjega ministra to ne spodobi, seveda pa je bil to “nož v hrbet kriminalistom”, ki naj bi jih moje dejanje demotiviralo.
Morda mi bo kdo očital, da je bilo takrat tožilstvo podrejeno meni, kriminalistična policija pa tako ali tako, morda bo kdo zapisal, da nisem naredil nič in da kriminalistov in tožilcev nisem ustavil. Ja seveda, zakon daje absolutno avtonomijo tako kriminalistom, kot tudi tožilcem pri vodenju predkazenskih postopkov. Pa smo tam, če bi usta odprl v smeri nasprotovanja postopkom zoper Franca Kanglerja, bi me kazensko ovadili, ter seveda zahtevali mojo razrešitev, da ne govorim o uličnih protestih, ki so se takrat dogajali, ti bi dobili neslutene razsežnosti.
In kaj se dogaja te dni? Kriminalisti in tožilci so zoper Franca Kanglerja sprožili 24 kazenskih postopkov. Danes je na sodišču padel zadnji kazenski postopek. Franc Kangler je sodno opran vsake krivde. Povejmo drugače. Kriminalistično tožilska stroka je zoper Franca Kanglerja zlonamerno sprožila 24 kazenskih postopkov, za katere so vedeli da ni kriv. Je to kriminalistična in tožilska stroka? Ne ni, vsaj zame ne. Tudi zato se mi želodec obrača, ko poslušam “kvazi” policijske in tožilske strokovnjake, ki trobezljajo o stroki in stroki, ter seveda o nedopustnem vmešavanju politike v njihovo stroko.
Absurd vseh absurdov pa seveda je, da sta tako takratni prvi mariborski kriminalist in tožilec napredovala na državno raven, prvi je postal šef slovenske policije, drugi pa šef tožilstva. Imen vseh kriminalistov in tožilcev, ki so zlorabili svoj položaj in zoper Franca Kanglerja spisali 24 lažnivih kazenskih ovadb, namenoma ne objavljam, saj bi zagotovo bil krivičen, ker vseh njihovih imen ne znam navesti. Mnogi so že upokojeni, mnogi pa še kar naprej govorijo o stroki, ki to seveda ni. Vsem njim pa namenjam nekaj vprašanj in priporočil:
Ali vas je kaj sram svoje “stroke” ki ji jaz pravim zloraba položaja, v primeru 24. lažnivih kazenskih postopkov, ki ste jih sproducirali zoper Franca Kanglerja?
Ali se mu je kdo med vami opravičil ali se mu še bo?
Ali podobne stvari počnete tudi v primeru drugih državljanov?
Kako kaj vaša vest, lahko mirno spite ob misli, da ste nedolžnega človeka, kar 24 krat hoteli poslati v zapor?
Še vedno mislite, da predstavljate stroko?
Mladim kriminalistom in tožilcem pa svetujem: Nikoli ne posnemajte svojih kolegov, ki so sodelovali v krivičnih postopkih zoper Franca Kanglerja.
Dr. Vinko Gorenak je Državni sekretar v kabinetu PV, nekdanji poslanec DZ in minister za notranje zadeve, univerzitetni profesor ter član SDS.
