Piše: Franc Kogovšek
Tak bi bil naslov iz Knige pravljic o prevladujočem mnenju akademskih krogov o Slovencih – pa še to v kakem ločenem mnenju gospoda Štiha.
Prav v veselje mi je, da je Demokracija uvedla simpatično osvežitev v zgodovinskih kolumnah. Hvala uredništvu in avtorjem.
Nekaj takih je tudi o Slovencih, narodu in izvoru.
Prispevki so dobršen vir izobraževanja (iz šol je o tem malo ali nič), kajti, veliko knjig bi bilo potrebno prebrati za vse te podatke.
ki jih tu dobimo v zgoščeni obliki – vsi ljudje pač vse vedo.
In še k Slovencem. Ne vem za definicijo zgodovinarjev, kdaj “si” ali “je kdo” Nekaj. Gotovo veš da si, ko te sosed Lojze pokliče po imenu, ko se zaveš da si, da nisi sam in stojiš na svojem.
Torej so atributi za skupnost – pogumno recimo narod – poimenovanje, zavest/identifikacija, jezik in posest (pogojno-npr. cigani). Od tu izhaja naša zamera Trubarju, ker ni skopiral 95 tez + 1. Akademikom bi rešil nekaj stoletij.
Pazite, in tukaj smo (da se malo pošalim z akademiki) v 19. stoletju začeli govoriti slovensko in pisati. Smo prileteli z lune? In takrat šele so nas zaznali Italijani in začeli zmerjati s “ščavi”.
No, lepa reč, spoštovana zgodovinska vrhuška.
Če se materializiram, lep kos telesa ste mi odrezali; koga brigajo Brižinski spomeniki, koga briga Karantanija, koga ustoličevanje (v hebrejščini?), koga Benečija, koga severni Jadran in koga Istra?
Od akademikov bi pričakovali, da nam vsaj zaupajo kdo so bili tisti naši prebivalci pred 19. st. So bili Tatari, Galci, Baski, Kelti, Asirci?
Naj nam povedo zavoljo zaslužkov in apanaž. Če ne vedo, naj bodo tiho.
