Piše: Davorin Kopše
Praznik dan upora proti okupatorju, ki ga praznujemo 27. aprila vsako leto razburka vsaj del slovenske javnosti. To je eden tistih dni, ko stopimo Slovenci na namišljene barikade iz katerih eni na druge stresamo gnev. Pri tem se eni opirajo na komunistično prezentacijo zgodovine, drugi pa na najnovejša zgodovinska dognanja, ki dokazujejo, da resnica temelji na dejstvih in ne interpretaciji, ki je povrh vsega še laž. Že samo dejstvo, da je praznik preimenovan iz imena dan OF, je sporno, saj ga mnogi še vedno doživljajo kot dan ustanovitve organizacije, ki ga ni bilo. Zgodovinska stroka je namreč nesporno dokazala, da je bila v noči iz 26. na 27. april 1941 ustanovljena organizacija Protiimperialistična fronta (PIF), Osvobodilno fronto pa so si kasneje izmislili, da bi prikrili zavezništvo z nacisti, ki je bilo v tistem času še zelo močno.
Glede na zelo neposrečen datum praznika, ki obeležuje upor Slovencev proti okupatorju in dejstvu, da je upor začela organizacija TIGR nekaj dni kasneje, t.j. 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici, sem prepričan, da bo dokončno spoznanje dan praznovanja tega dogodka prestavilo. Morda ta odločitev ni več daleč.
Poboji so del preteklosti, grožnje nas morajo ohranjati budne
Potencialni morilci so v populaciji naroda ves čas prisotni. Nekateri ljudje so k temu nagnjeni in jih različne situacije pahnejo v polje izvršitve. Za civilizirano družbo to ni sprejemljivo, zato je razvila instrumente in mehanizme za preprečevanje tovrstnih kaznivih dejanj, ki so najhujša med vsemi, saj segajo po človeških življenjih, ta pa so sveta in bi morala biti nedotakljiva. Te instrumente je treba nedvomno tudi uporabljati, sicer so sami sebi namen.
Brutalni množični poboji so necivilizirano početje. Tega se poslužujejo množični morilci, teroristi in revolucionarji. V nedavni zgodovini slovenskega naroda smo jim bili priča med barbarsko revolucijo, ki je v Sloveniji postavila komuniste na oblast. S poboji niso prenehali niti po zmagi in so z njimi nadaljevali v imenu svoje nelegitimne oblasti. Na ta način so utrjevali svojo oblast z istimi sredstvi kot so se nanjo povzpeli. Njihova orodja so bila še naprej puške in bajoneti, v mnogih primerih pa tudi sekire, krampi in podobno. Njihove žrtve so kriče padale v in ob jame, komunistični rablji pa so jih nekatere še žive zakopali v jame, kjer so za vedno obmolknili. Danes ob odkritjih morišč nemo pričajo o dogodkih in usodi, ki je najprej zadela njih, potem pa še cel narod.
Težko je verjeti, da smo v Sloveniji še trideset let po spremembi politične ureditve priča slavljenju tistih sramotnih dogodkov. Del politike se še vedno odkrito klanja akterjem pokolov za politične cilje tistega časa, ki jih najdemo med voditelji OF, VOS, Kominterne in drugih, vse to pa pod okriljem komunistov. Žalostno, res žalostno je, da ponosni nasledniki Zveze komunistov tiste cilje še danes vidijo tudi za svoje cilje – vladati za vsako ceno, kar pomeni tudi brez podpore ljudstva, pri čemer žrtve niso ovira, ampak kvečjemu nuja.
Včeraj so bili dovoljeni poboji, danes so dovoljene grožnje
Tudi grožnje so nekaj, kar je določenemu številu ljudi posebej pri srcu. Grozijo večinoma slabiči, ki se težko soočajo s svojo usodo šibkosti, zato običajno grozijo iz varne razdalje in anonimno. Oblike so različne. Nekateri pišejo grozeča sporočila na javno dostopnih krajih po ograjah, zidovih, vratih, stebrih in drugih površinah, drugi izberejo javna socialna omrežja ali pisemski način. Res večina teh psihičnih siromakov svojih groženj ni sposobna uresničiti, kar je dobro, na drugi strani pa je le eden, ki bi grožnje realiziral, preveč. Imamo torej manjši odstotek, ki lahko v določenih okoliščinah grožnje uresničijo.
Nekoč je bila za psihopate ugodna okoliščina revolucija, zato so svoje grožnje lahko neposredno izvršili. To so delali sami ali po naročilu idejnih in ideoloških voditeljev. Danes so okoliščine drugačne, a so žal povezane. Niso pretrgali povezav in čustvenih navez določenih ljudi in skupin ter političnih strank s komunističnim totalitarnim režimom. Na mnogih vplivnih položajih in položajih odločanja imamo še vedno ljudi, ki aktivno zagovarjajo ali ščitijo izražanje najrazličnejših groženj. V obdobju aktualne vlade so se zelo razširile najrazličnejše grožnje predvsem predsedniku vlade in Slovenske demokratske stranke Janezu Janši. Celo to jim ni bilo dovolj, zato so se v zadnjih dneh poslužili grožnje njegovi družini. V grozljivem pismu, ki so ga naslovili na celjsko bolnišnico, kjer je kot zdravnica zaposlena premierjeva žena, je neznanec zagrozil Urški Bačovnik Janša in otrokoma, da ji bodo zaklali družino. Bolj strašna od tega je lahko le izvršitev. Šli so predaleč, a predaleč so šli tudi tisti, ki ves čas zavračajo odgovornost za grožnje.
Grožnje so dovoljene in se stopnjujejo, ker jih pristojni organi niso preganjali že ob samem pojavu. Ko so se pojavili transparenti smrt janšizmu, se ni zgodilo nič, ko so se pojavili grafiti smrt Janši, se ni zgodilo nič, ko so se pojavili konkretni ljudje, ki so na ulici vpili, da je treba Janšo ubiti, se ni zgodilo nič. Seveda se ni, če pa se je iz parlamenta slišalo, da je Janševa družina kriminalna, kar je izrekel poslanec Levice Miha Kordiš na sami seji, za kar niti politično ni odgovarjal.
Norci so lahko sposobni presoje ali je dejanje kaznivo in sprejemljivo ali ne, lahko pa te presoje niso sposobni. O tem presoja stroka za nazaj, ko pride do sojenja, ne pa pred samo izvršitvijo kaznivega dejanja. Na ta način nikoli ne vemo ali bo nek norec, ki grozi, dejanje tudi izvršil. To dejstvo nas mora ohraniti budne, vsi pristojni organi, ki so zadolženi za zagotavljanje varnosti pa morajo (bi morali) vsako grožnjo vzeti resno. Organi so dolžni biti sposobni presoje ali je nek pojav sprejemljiv ali ni. Zakonsko podlago vsekakor imajo. Če je grožnja anonimna, so dolžni narediti vse, da se osebo, ki grozi, tudi izsledi in pripelje pred sodišče, kjer naj dočakajo udarec sodnega kladiva.
Naj se vrnem k že zgoraj zapisanemu: Za civilizirano družbo grožnje in umori niso sprejemljivi, zato je razvila instrumente in mehanizme za preprečevanje tovrstnih kaznivih dejanj, ki so najhujša med vsemi, saj segajo po človeških življenjih, ta pa so za človeka sveta in so nedotakljiva. Takšna bi morala biti tudi za oblast. Pravosodna veja in tožilstvo, zbudite se!
Dan upora proti okupatorju
Slovenci smo bili večkrat okupirani. Do svoje osamosvojitve, ko smo prvič odločili o svoji usodi, so nam vladali zdaj ena zdaj druga tuja oblast. Vedno smo se upirali in kot narod obstali. Tudi revolucija nas ni dotolkla, čeprav nas je pobila znatno več kot okupator. Nazadnje smo se uprli okupaciji jugoslovanske vojske, ki nas je želela pokoriti s tanki in letali. Njih smo nagnali in postali gospodar na svojem. To smo dolžni braniti z odnosom, s pravičnim izvajanjem oblasti in tudi s silo, če bo treba. Nihče nima pravice prelivati naše krvi, če pa bo vseeno poskusil, bo izkrvavel. Naj bo to edina okoliščina v kateri je dovoljeno groziti in grožnjo, ki je v osnovi pripravljenost, ob napadu tudi uresničiti. Na koncu šteje dan upora in dan zmage, česar rezultat je svoboda – človekova svoboda.
