Brez izraza, medel in povprečen
bil je šolar Zorko, neopažen,
toda tiho častihlepen, važen,
že v zasnovi skratka oporečen.
Dajmo za predsednika razreda
Zorka za tolažbo izvoliti,
so dejali, s tem pa narediti,
da ne bo več takšna senca bleda.
So dejali in tako storili,
tisto mesto je lahko zasedal,
vendar ni se dobro fant zavedal,
da so mu uslugo naredili.
Da se dvigne Zorko iz povprečja,
so ga torej v center posadili,
da moderen bo, zagotovili
mu, da zdel se sebi stvar bo večja.
Dobro leto položaj zaseda,
kar mu v glavo zlobna šine misel,
zapusti skupino jezen, kisel,
bil pa še naprej bi šef razreda.
Šele zdaj je malce bolj opažen,
pet minut prišlo naj zanj bi slave,
misli si, povzročam jim težave,
zdaj lahko jim, kdo da sem, pokažem.
Treba ni, v razredu ga poznajo,
slaven ni, začudenje le vzbuja,
kaj se takšna bleda senca kuja,
petih mu minut pač ne priznajo.
Ves pomemben, ker besedo snedel
Zorko je, ker zbudil je pozornost,
a v resnici gre zgolj za prozornost,
v potrditev: brez duha in medel.
