-3.4 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Britanski ekonomist Tim Congdon: “Evropska unija hoče ustvariti evropsko superdržavo”

Piše: Andrej Sekulović

Z britanskim ekonomistom Timom Congdonom smo se pogovarjali o ekonomskih posledicah brexita, o pandemiji in njenih vplivih na ekonomijo ter drugih aktualnih temah.

Ste ustanovitelj Inštituta za mednarodne monetarne raziskave. Povejte nam, kaj o tem inštitutu in svojem delu.
V Angliji sem ekonomist že od 70. let prejšnjega stoletja. Moj glavni prispevek k javni razpravi je spremljanje rasti denarja, na podlagi katere prihajamo do določenih ugotovitev glede ekonomije, predvsem kar zadeva inflacijo, proizvodnjo in nezaposlenost. Star sem skoraj 70 let in verjamem, da je bil moj doprinos pomemben. Eden od namenov inštituta je ohranjanje tradicije monetarnih analiz, znotraj katerih je ključna kvantitativna teorija denarja ali monetarizem. Smo tudi dobrodelni inštitut, ki izpolnjuje dobrodelne namene. Eden od teh je pomoč Univerzi v Buckinghamu pri izobraževanju. Hkrati je naše delo pomembno za ves svet, saj so monetarne analize povsod relevantne.

Sami ste podpirali brexit. Nam lahko poveste, kakšni so glavni razlogi, da ste podprli izstop Združenega kraljestva iz EU?
Če malce razmislimo, nam postane jasno, da hoče Evropska unija ustvariti evropsko superdržavo. To pomeni, da je končni cilj ena evropska vlada, federalna vlada. Glede tega, da je to končni cilj, so vodilne države, kot sta Nemčija in Francija, precej odprte. Jaz sem Britanec. Britanci nočemo, da naša država izgine. Britanci so ponosni na svojo državo in si tega ne želijo, to je bistvenega pomena. Treba je razumeti, da se Velika Britanija razlikuje od drugih evropskih držav, kar je povezano tudi z zgodovino. Hkrati se je treba zavedati, kaj počne Evropska unija, da se torej pomika v smeri, ki posledično vodi v vzpostavitev ene vlade.

Kakšna je vaša kritika Evropske unije s političnega vidika?
V tem prehodnem času, preden se vzpostavi ena vlada, torej od ustanovitve Evropske skupnosti za premog in jeklo in v obdobju rimskega sporazuma, še vedno obstajajo nacionalne vlade. Tako je pravzaprav nastala entiteta z dvojno vlado ali z dvema vladama. Tu govorimo o posamezni vladi vsake države in o »skupni« evropski vladi. Pri tem pa sta ti dve vladi pravzaprav v konfliktu. Nacionalne vlade se na primer ne bodo odrekle pravici do obdavčevanja. Kakšen je torej odnos med tema dvema vladama? Zgodi se to, da se sprejemajo nove in nove regulacije. Tako so narodi v Evropski uniji podvrženi številnim regulacijam, ki zmanjšujejo življenjski standard, zaradi česar so ljudje vse revnejši. Elite pa vedno znova najdejo nove izgovore za še več regulacij. Populizem v Veliki Britaniji, ki je bil usmerjen proti EU, je bil pravzaprav odraz odpora do vseh teh regulacij. To nam da lahko misliti.

Kakšna pa bi bila vaša kritika Evropske unije z ekonomskega stališča?
Kar zadeva ekonomijo, je Evropska unija ustvarila skupno valuto. V zgodovini sveta ni niti enega uspešnega primera združevanja suverenih narodov pod skupno valuto. Gre za zelo edinstven eksperiment. Različni narodi imajo različne motive. Malce bom dramatiziral, da vam to orišem. V Italiji obstaja navada, da ljudje od vlade pričakujejo opravljanje nalog, ki jih ne more opraviti, prav tako žal obstaja tradicija proračunskega primanjkljaja, ki je do neke mere povezan z razvrednotenjem valute in z razuzdanimi inflacijami.  Italijanska elita je hotela sprejeti skupno valuto, da bi s tem rešila to težavo. Nemci, ki pomnijo katastrofalno izkušnjo iz leta 1923, pa imajo v zadnjih desetletjih precej drugačen odnos. Verjamejo v čvrste javne finance in v trdno valuto. Imeli so zelo uspešno centralno banko, ki jo je pred zlorabami učinkovito ščitil nemški zakon. Nemci so upali, da bodo z uvedbo skupne valute prevzeli nadzor, vendar pa nimajo več nadzora. Ta čas smo v evroconi priča pretirani rasti denarja, ki sta jo organizirali Italija in Francija s podporo Španije, Nemci pa so zato v težavah. To je recept za prihodnjo nestabilnost. Jaz hočem, da so moji evropski sosedje stabilni in uspešni. Vendar pa EU in evropska valuta zdaj tega ne omogočata. Sklenil bi s tem, da je celotna situacija s cepivi in cepljenjem, če primerjamo EU z Veliko Britanijo, nazorna potrditev mojih stališč. V Evropski uniji obstajata vedno dve vladi, ki ne sodelujeta najbolje in ne vesta točno, katera ima katere odgovornosti. Situacija s cepivi je bila zelo resen neuspeh. V Veliki Britaniji pa poteka prvo leto naše neodvisnosti in smo bili glede tega uspešni.

Zakaj mislite, da se je povprečen Britanec odločil za izstop iz EU? Kaj je pri tem odigralo glavno vlogo?
Zanimivo je, da se Britanci niti malo niso ozirali na napovedi ekonomistov – s katerimi se sam nisem strinjal –, da bo po izstopu Velike Britanije iz EU prišlo do recesije. To je bila neumnost. Ekonomija je pomembna, vendar pa so Britanci pravilno prezrli napovedi ekonomistov v svoji državi. Razlog, da so se Britanci sicer s precej majhno razliko – rezultat je bil 52 odstotkov za brexit in 48 odstotkov proti njemu – odločili za izstop iz EU, pa je bil v veliki meri nacionalna identiteta in to, da niso hoteli izgubiti lastne domovine in zgodovine. Gre za zapletene teme, ki pa so očitno pomembne za Britance. Eden od teh aspektov je bila nedvomno tudi migracija. 52 odstotkov ljudi, ki so glasovali za izstop, je bil v veliki meri delavski razred, ki ni želel, da veliko število tujcev živi v njihovi državi, in je hotel to ustaviti. Sam simpatiziram z njimi. Eden od razlogov je bil torej tudi to, da je bil od leta 2004 naš trg dela odprt imigraciji iz Vzhodne Evrope, vključujoč Slovenijo. Posledice tega je bilo čutiti povsod v Veliki Britaniji. Hkrati pa je bil to tudi razlog za veliko podporo Stranki za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP-UK Independence Party).

Kakšne bodo ekonomske posledice brexita za Veliko Britanijo?
V prvih mesecih po brexitu je prišlo do upada v trgovini med Veliko Britanijo in Evropsko unijo, saj smo decembra zapustili skupni trg. Kakšne bodo dolgoročne posledice tega na globalno oskrbovalno verigo z visokimi carinami, še ni jasno. Vendar pa se je v prvih mesecih trgovanje zmanjšalo. To lahko sčasoma zbledi, vendar pa bo zaradi brexita vsekakor prišlo do splošnega upada v izvozu in uvozu med Evropsko unijo in Veliko Britanijo. Osebno mi je žal, da je tako. To ni nekaj, česar si Velika Britanija želi. Imamo velik primanjkljaj glede trgovanja z Evropsko unijo, zato nam enake in globalne cene vsekakor koristijo. Zato se moramo potruditi, da se bo uvoz iz EU nadaljeval. Nočemo imeti sovražnega odnosa do Evropske unije, zato upam, da bomo v naslednjih letih imeli nadaljnje pogovore o trgovinskih odnosih z Evropsko komisijo in da se bomo potrudili, da medsebojno čim več trgujemo. V nobenem smislu se nočemo odrezati od svobodne trgovine z EU. V zvezi s tem bodo sprejeti novi zakoni, kar me preseneča in žalosti.

Kako pa bo izstop Velike Britanije ekonomsko vplival na Evropsko unijo?
Mislim, da jo bo Evropska unija pri tem slabše odnesla od nas, predvsem v finančnem sektorju. Sedaj smo priča odprtemu protekcionizmu in regresivnim korakom Evropske komisije, s katerimi želi kaznovati Veliko Britanijo. To ni dobra ideja. Sami bomo ohranili tradicijo odprtosti in transparentnosti, osredotočali se bomo na širši svet. Finančni centri Evropske komisije pa so začeli v trgovanju z delnicami doživljati izgube na račun Londona. Sam zaupam poti, ki smo si jo izbrali, in mislim, da so bili prvi meseci brexita precej dobri. Ena ključnih stvari je bil kontrast v programih cepljenja med Britanijo in EU. Ravno to pa potrjuje moje stališče, da imajo vsi narodi v EU dve vladi, ki ne vesta, katera od njiju je zares na oblasti.

Bili ste tudi član Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva. Je stranka danes še aktivna?
Leta 2010 sem bil kandidat Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva v volilnem okrožju Forest of Deen, prav tako pa sem se tega leta potegoval za vodenje stranke, pri tem pa sem pristal na drugem mestu, zmagal je Nigel Farage. Bil sem uradni ekonomist stranke štiri leta, do leta 2014. Mislim, da sem to delo kar dobro opravljal, saj so bila to najuspešnejša leta za stranko, v katerih smo veliko ključnih ekonomskih stališč spravili v javno razpravo. Ta čas nisem član, saj je UKIP praktično mrtev. To je velika škoda in verjamem, da je doprinos javnosti, ki smo ga dosegli, še danes aktualen. Vendar pa stranka danes praktično ne obstaja več.

Kakšne so negativne posledice migracij, s katerimi se sooča Velika Britanija, in kako so te vplivale na brexit?
Množične migracije v Veliko Britanijo so se začele stopnjevati konec devetdesetih let in se zvišale predvsem leta 2004, ko je Evropska unija sprejela devet novih držav, predvsem iz Vzhodne Evrope. Veliko revnejših ljudi je imelo težave pri iskanju zaposlitve, migracije delavcev iz Vzhodne Evrope, ki so bili dobro kvalificirani, mladi in pripravljeni delati za nizke plače, pa so jim to iskanje še bolj otežile. Tako je postalo življenje še težje za ekonomsko najbolj ranljivo skupino v britanski družbi. Migracije niso motile srednjega razreda in londonskih velemestnih elit, njim je bilo vseeno. Migracije so pravzaprav zanje pomenile, da lahko najdejo cenejše osebje za svoje hiše in cenejšo pomoč. Za delavski razred pa so bile to slabe novice, kar je tudi razlog, da so delavci leta 2016 v veliki meri glasovali za izstop iz Evropske unije. Rad bi dodal, da je bilo, čeprav je bil UKIP v javnosti predstavljen kot stranka članov golf klubov, članstvo večinoma iz delavskega razreda. Veliko bolj kot članstvo laburistov. To pa je zelo pomembno za razumevanje UKIP.

Kakšno je vaše mnenje o zdajšnjem predsedniku vlade Združenega kraljestva Borisu Johnsonu? Kako bi ocenili njegovo delo?
Najprej je treba reči, da Boris Johnson zna z besedami. Ima širok besednjak izrazov in fraz in je v tem pogledu čudovit. Prav tako se zna šaliti, zaradi česar je zelo privlačen kot politična osebnost, predvsem znotraj konservativne stranke, kjer je pomembno znati imeti dober govor na srečanjih ali na večerjah. V tem je zelo dober, prav tako pa mu je treba priznati zasluge za to, da je kot predsednik vlade popeljal Veliko Britanijo iz Evropske unije. Jasno je bilo, da Theresa May ni kos tej nalogi. On je spremenil smer in se je bil pripravljen postaviti po robu državni upravi in Evropski komisiji. Vztrajal je, da mora imeti Velika Britanija zunaj EU svoje lastne zakone, namesto da je podvržena Evropskem sodišču. Veliko stvari je dobro razumel. Izstop iz EU pa je njegov osebni dosežek in to mu je treba priznati. Vendar pa gre po drugi strani za zelo kaotično osebo. Njegovo zasebno življenje je kaotično, to pa se preliva v njegovo javno življenje. Ne spozna se najbolje na ekonomijo in jasno je, da je ta čas v vladi več frakcij, ki se bojujejo med seboj. To ni pravi način vodenja države. Ne vemo, kaj se bo zgodilo v naslednjih dveh letih. Življenje gre naprej. V ministrskem kabinetu je tudi več drugih talentov. Boris Johnson pa je kljub svojim dobrim stranem precej neorganizirana oseba.

Kakšne bodo posledice pandemije bolezni COVID-19 na ekonomijo v bližnji prihodnosti?
Sam seveda nisem izvedenec na tem področju, je pa jasno, da smo plačali veliko ceno v obliki zvišanega števila smrti. V Veliki Britaniji je skupno število smrti narastlo, smrtnih žrtev bo na koncu verjetno med 125.000 in 150.000. Je pa to še vedno precej nizka številka v primerjavi s špansko gripo po prvi svetovni vojni. Prav tako se ne more primerjati z opustošenjem, ki so ga povzročale kuge in epidemije v preteklosti. Vendar pa gre še vedno za precejšnjo izgubo življenj. V ekonomiji pa se soočamo predvsem z dvema težavama.

Nam lahko zaupate, o katerih dveh težavah govorite?
Prva je javni dolg, ki se je znatno zvišal zaradi omejevanja te krize. Kaže, da bo javni dolg v Združenem kraljestvu zaradi COVID-19 približno 600 milijard funtov. To je približno 30 odstotkov državnega prihodka. V bližnji prihodnosti se bomo morali ukvarjati z odplačevanjem tega dolga in obresti. Druga težava pa je povezana z mojim poljem v ekonomiji, in sicer, da je pandemija ne le v Veliki Britaniji, temveč tudi v drugih državah povzročila proračunski primanjkljaj. Te primanjkljaje do neke mere krijejo centralne banke in komercialni bančni sistemi. S tem pride do ustvarjanja novega denarja, kar pomeni, da bo prišlo do strme rasti cen. To je povezano tudi z borzami, kaže pa se tudi v naraščanju cen proizvodov. V letih 2021 in 2022 torej lahko pričakujemo naraščajočo inflacijo. Ne morem oceniti, kako se bo vse to razvijalo. Lahko pa rečem, da so vzorci, ki jih opažam v svojem polju ekonomije, zelo zaskrbljivi. Lahko se zgodi, da bo inflacija trajala kar nekaj časa. Govorim o inflaciji v višini 5 odstotkov, lahko pa se pojavijo tudi dvojne številke. Upam, da do tega ne bo prišlo. Rešitev je v vrnitvi k nizki in stabilni rasti kvantitete denarja.

Biografija:

Tim Congdon je britanski ekonomist in ustanovitelj Inštituta za mednarodne monetarne raziskave (Institute of International Monetary Research). Rojen je bil 28. aprila 1951, izobraževal pa se je na Univerzi Oxford. Ukvarja se predvsem z raziskavami na področju kvantitativne teorije denarja in z rastjo denarja ter zagovarja t. i. monetaristični pristop. Znan je tudi kot evroskeptik in kot podpornik brexita. V preteklosti je bil tudi član UKIP oziroma Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva. Med letoma 2010 in 2014 je bil tudi uradni ekonomist stranke.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine