Piše: Metod Berlec
V drugi polovici marca so se napetosti nadaljevale. Po neuspeli zahtevi Slobodana Miloševića in jugogeneralov po uvedbi izrednih razmer v Jugoslaviji so se stopnjevali incidenti na Hrvaškem, v Sloveniji pa so se nadaljevale priprave na osamosvojitev.
Na Hrvaškem, na območju t. i. SAO Krajine, so tamkajšnji Srbi nadaljevali s svojimi prizadevanji za ločitev od Zagreba. So pa že 7. marca v Kninu sestavili svojo vlado, kar je še povečalo napetosti med Srbi in Hrvati na Hrvaškem. Pred tem je v začetku meseca prišlo do spopada za Pakrac, ko so miličniki srbske narodnosti razorožili svoje hrvaške sodelavce, ki se niso strinjali s priključitvijo mesta k SAO Krajini. Na to je reagiral hrvaški predsednik Franjo Tuđman in v mesto poslal specialce, ki so policijsko postajo v Pakracu osvobodili in zajeli uporne Srbe. A v zadevo se je na Miloševićevo zahtevo vpletel predsednik Predsedstva SFRJ Borisav Jović, ki je dal JLA dovoljenje, da tja pošlje svoje enote. Hrvaški specialci so se po političnih pogajanjih med visokimi hrvaškimi, srbskimi in zveznimi predstavniki iz mesta umaknili. S tem je armada na videz vzpostavila nekakšno tamponsko cono med Srbi in Hrvati, a v resnici zavarovala interese prvih. Na tak način je potem v nadaljevanju vse bolj srbska JLA pomagala pri oblikovanju meja SAO Krajine.
Ustanovitev glavnega obrambnega štaba
Na predlog ministra za obrambo Janeza Janše je Predsedstvo Republike Slovenije 18. marca 1991 ustanovilo posebno koordinacijsko skupino republiških organov. Skupino so sestavljali: Igor Bavčar, Janez Janša, Jelko Kacin, Miran Bogataj, Janez Slapar, Tone Krkovič, Vinko Beznik, Miloš Bregar, Miha Brejc, Pavle Čelik, Milan Domadenik, Marjan Fekonja, Franc Kokoravec, Jože Kolenc, Bogdan Koprivnikar, Lojze Kuralt, Danijel Kuzma, Andrej Lovšin, Rudi Merljak, Stane Praprotnik, Janko Stušek, Bojan Ušeničnik, Anton Vereš, Ludvik Zvonar in Franci Žnidaršič.
Kot je za Slovensko kroniko XX. stoletja (1997) zapisal Janez Janša, je Slovenija s tem dobila organ, ki je uskladil vse obrambne in varnostne priprave in nato v vojni opravljal naloge štaba vrhovnega poveljnika. »Vlogo vrhovnega poveljnika je po ustavi opravljalo predsedstvo republike, razširjeno s predsednikom vlade in skupščine. Praktično pa so pri delu predsedstva sodelovali še ministri za obrambo, notranje in zunanje zadeve, informiranje ter poveljnika oziroma načelnika RŠ TO in CZ. Ustanovitev koordinacijske skupine je bila ena najpomembnejših operativnih odločitev pri pripravah na zavarovanje ukrepov osamosvajanja. Če vse aktivnosti ne bi bile kar najbolje usklajene, prednosti Slovenije ne bi bilo in JLA bi zaradi
vojaške premoči dosegla več, kot je, vojna pa bi
terjala neprimerno več žrtev.«
Dan kasneje, 19. marca, pa je Vojni svet v Beogradu objavil sklep, da ne bo dovolil spreminjanja meja v Jugoslaviji. Zahteval je tudi nemoten potek nabora za JLA in redno financiranje vojske. JLA je tokrat podprl tudi Ante Marković, predsednik zvezne vlade. Na podlagi sklepov Vojnega sveta je JLA zagrozila, da bo s 15. majem
1991 sama začela novačiti nabornike v Sloveniji, kajti slovenski parlament je na predlog ministrstva za obrambo že 8. marca sprejel ustavni zakon, po katerem slovenskim fantom ni bilo več treba odhajati na služenje vojaškega roka v JLA.
Pučnikovi za osamosvojitev »zdaj«
Kot je v knjigi Skupščinski koraki k samostojni Sloveniji (2008) zapisala Rosvita Pesek, je 28. marca 1991 delegat Pučnikove Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS) dr. Ivan Vivod v družbenopolitičnem zboru na kratko predlagal: »Spoštovano predsedstvo, spoštovani zbor. V imenu 12 članov SDSS predlagam, da uvrstimo na dnevni red točko Osamosvajanje Republike Slovenije.« Pri tem ni ničesar pojasnil. Takoj ga je podprl delegat Liberalne stranke Vitomir Gros, ki je na vztrajanje predsedujočega Bučarja dodal, naj bi tistega dne (28. 3. 1991) razpravljali o dokončni osamosvojitvi Slovenije. Za predlog je glasovalo 79 delegatov, 43 jih je bilo proti, 29 pa se jih je vzdržalo. Način, kako je bila predlagana tako pomembna vsebina, je povzročil ogorčenje levih opozicijskih strank, saj predlagatelj ni predložil nobenega gradiva. »Prenovljeni komunisti« iz vrst SDP so takoj dejali, da pri tej točki ne bodo sodelovali, v LDS so modrovali, češ da večina stvari spet ni pripravljena oz. da se Demosa loteva panika, ker ga slabijo notranji sovražniki ali sovražniki iz drugih republik, zato zmanjkuje pogonske sile za nacionalizem; socialisti pa so dejali, da bodo v taki razpravi sodelovali, šele ko se bo o njej nedvoumno izrekla tudi vlada.
Koalicijski delegati na čelu z Grosom so opoziciji očitali, da kar naprej izsiljuje nekakšno razpravo; da se nekaj dogaja in potem nič ne zgodi, nekateri (med njimi tudi France Tomšič) pa so odkrito priznali, da z delom vlade niso zadovoljni in da želijo postopke samo pospešiti. Predsednik izvršnega sveta (Demosove vlade) Lojze Peterle jih je spomnil, da vlada ravna v skladu z voljo, izraženo na plebiscitu, in ne proti njej, in naštel naloge, ki so bile že sprejete: od sprejetja proračuna, ki je odcepitveno dejanje, do razveljavitve dela jugoslovanske zakonodaje, kar gre prav tako v tej smeri. Za polletni rok, ki so ga izvršnemu svetu postavili za osamosvojitev, pa je menil, da je nenavaden v zgodovini kake države, saj se take preobrazbe v državah dogajajo več let. »Jasno pa je nekaj: vlada ne bo prišla s priročnikom, z minutažo, ki bi izšla naslednji dan v Delu ali v kakšnem drugem časopisu. Tako se pač ne osamosvaja, dragi prijatelji.« Po še nekaj besednih dvobojih je bil izglasovan sklep, da bodo sejo prekinili in jo nadaljevali, ko bodo pripravljena vsa gradiva. Predsednik takratne slovenske skupščine France Bučar je sicer sredi marca javno izjavljal, da so pravni akti za samostojnost pripravljeni in da so tako rekoč »na ledu«, da jih bo torej mogoče sprejeti tudi na hitro. Očitno pa je bil to bolj predsednikov pomirjevalni manever kot pa dejstvo, je ob tem zapisala Peskova.
Zakon o obrambi in zaščiti
Slovenska skupščina je 29. marca 1991 sprejemala zakon o obrambi in zaščiti. Do tega je prišlo po ostrem polletnem političnem boju Demosa z levo postkomunistično opozicijo, ki je zagovarjala zamisel o demilitarizaciji, to je razorožitvi Slovenije. Zakon je določil, da se bo Slovenija branila z bojem. Novi zakon o vojaški dolžnosti, ki je začel veljati 5. maja 1991, je določal, da slovenski državljani služijo vojaški rok v Teritorialni obrambi Republike Slovenije in organih za notranje zadeve. Vojaški rok je bil določen na sedem mesecev. Zakon je dopuščal ugovor vesti in predvidel možnost služenja vojaškega roka brez orožja ali v nadomestni civilni službi. Že marca 1991 je namreč republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša začel pripravljati prva dva centra za usposabljanje vojaških obveznikov v Pekrah pri Mariboru in na Igu ter vpoklical prve nabornike, ki so vojaški rok začeli služiti v sredini maja 1991. Prav to pa je sprožilo tudi prvi odkrit konflikt z jugoslovansko vojsko, ki je 23. maja 1991 obkolila center v Pekrah. Med demonstracijami
proti agresivnemu ravnanju JLA je v Mariboru pod kolesi vojaškega oklepnega transporterja dan kasneje umrl civilist Josef Šimčik.
