Piše: Gašper Blažič
V prejšnji številki smo predstavili nekaj znanih svetniških imen s sedanjega slovenskega ozemlja in iz neposredne okolice. Gre za prve pričevalce krščanstva na Slovenskem, hkrati pa tudi za pomembne dejavnike slovenske identitete.
Čeprav izvor znanih svetniških osebnosti, kot so sv. Hieronim, sv. Viktorin, sv. Maksimilijan Celjski, sv. Maksim Emonski, sv. Domicijan in drugi, ni povsem jasen, pa zagotovo vemo vsaj nekaj: prve krščanske skupnosti na slovenskih tleh so se pojavile že zelo zgodaj. Čeprav so bile kasneje zaradi tedanjih stalnih vdorov sosednjih ljudstev mnoge tudi uničene, pa je jasno, da so prav te skupnosti postavile temelje kasnejšim prvim državnim tvorbam na naših tleh. Tokrat bomo spoznali nekaj svetniških osebnosti tudi iz drugega dela slovenskega etničnega ozemlja.
Sv. Mohor in Fortunat
Iz zgodovinskih virov je znano, da sta bila dva znana škofijska sedeža, ki sta vplivala na pokristjanjevanje Slovencev, in sicer v Salzburgu (od tam se je širil vpliv tudi na Bavarce) in v Ogleju, kjer naj bi bil sv. Marko napisal svoj evangelij, medtem ko je sv. Peter poveril vodstvo nove škofije sv. Mohorju (Hermagor). Skupaj s sv. Fortunatom je dal svoje življenje za Kristusa leta 67, zato sta bila od začetka zavetnika kasneje močnega oglejskega patriarhata, ki je bil v 18. stoletju razdeljen na goriško in videmsko škofijo, njegov vpliv pa je že nekaj stoletij prej segal tudi v tedaj ustanovljeno ljubljansko škofijo, kjer sta bila sv. Mohor in Fortunat dolgo časa tudi glavna zavetnika, blaženi Anton Martin Slomšek pa je po sv. Mohorju imenoval tudi založbo, ki obstaja še danes (Mohorjeva družba). Oglejski partiarhi so imeli velik vpliv tudi na ustanavljanje prvih cerkvenih občin na območju Istre – tudi v Kopru.
Prvi koprski škof
Koprska škofija, ki je bila obnovljena leta 1978, je obstajala že v pradavnini. Njen prvi škof je bil – po izročilu – sv. Nazarij, rojen v drugi polovici 5. stoletja na območju sedanje vasi Boršt blizu Kopra. Bil naj bi grško-rimskega rodu, izhajal pa je iz premožne družine. Nazarijevi predniki so bili najverjetneje antični grški priseljenci, ki so jih kasneje Rimljani romanizirali in najverjetneje tudi pokristjanili. Kot poročajo nekateri njegovi življenjepisci, so ga za škofa na pobudo oglejskega patriarha Štefana in Justina I., cesarja Vzhodnega Rimskega cesarstva, posvetil papež Janez I. leta 524. Zaradi izjemno težkih časov in dejstva, da je moral biti razgledan, učen in brezpogojno veren človek, je postati prvi koprski škof. Nekateri zgodovinarji sicer menijo, da je to le legenda in da verjetno Nazarij ni nikoli obstajal. Vendar pa upodobitve sv. Nazarija lahko najdemo v koprskih cerkvah. Ko je bil imenovan za škofa, je Nazarij iz Boršta prišel peš do Škocjana. Tam bi moral prečkati morje, da bi lahko prišel do Kopra, ki je bil tedaj otok. Zato je začel moliti. Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak hodil po vodni gladini, tako kot je to opisano v evangelijih, ko je Jezus hodil po vodi. To naj bi opazili ljudje, ki so ga čakali, in ga razglasili za čudodelnika. Bil je priljubljen škof, svojo službo je opravljal 33 let vse do svoje smrti leta 557. Malo kasneje, v začetku sedmega stoletja, pa so se na njegovih posmrtnih ostankih začeli dogajati čudeži, vendar najprej sploh niso vedeli, kje je pokopan. Ko so njegove posmrtne ostanke našli, so bili ozdravljeni nekateri bolniki.
Oglejski mučenec
Kot je znano, je več stoletij kasneje prišlo do združitve koprske in tržaške škofije, a glavni sedež je ostal Trst s starodavnim imenom Tergeste, kar namiguje na trg. Tudi s tem mestom so povezani številni svetniki, izpostaviti pa velja posebej mučenca sv. Justa iz konca 3. stoletja oz. začetka 4. Kristjan naj bi bil že od otroštva, živel pa je v Ogleju za časa cesarja Dioklecijana in Maksimijana, kjer je opravljal spokorna dela. Ko je izbruhnilo preganjanje kristjanov, ga je cesarski namestnik Manacij dal privesti pred sodišče in mu ukazal, naj se podvrže cesarskim ukazom in odpove krščanstvu, kar pa je Just odklonil. Obsodili so ga in usmrtili ter vrgli v morje. Morski valovi so truplo naplavili na tržaško obrežje, truplo mučenca pa so Tržačani pokopali. Čeprav tudi za sv. Justa nekateri trdijo, da je samo legenda in ne resnična oseba, pa njegov god v tržaški škofiji še danes slovesno praznujejo. Navsezadnje se sv. Justa spominja tudi Hieronimom martirologij, njegovo ime se pojavlja tudi na starodavnem mozaiku v apsidi njemu posvečene cerkve v Trstu. Ta cerkev je danes del tržaške stolnice, ki je posvečena prav njemu.
Čudodelnik iz kraške jame
Če je bil sv. Just dejansko »priseljenec« v Trstu, pa velja sv. Socerb (ali Servul, it. Servolo) za avtohtonega prebivalca Trsta, po njem se še danes imenuje kraj na obmejnem območju med Dolino pri Trstu in Kastelcem pri Črnem Kalu ob kraškem robu, tam stoji tudi grad. Socerb, ki je živel v 3. stoletju, se je rodil Evlogiju in Klemenciji, ki sta bila plemiškega rodu. Svojo domačo hišo je zapustil že pri 12 letih, novi dom si je poiskal v jami nad kraškim robom. Skoraj dve leti je preživel v jami, ki danes nosi ime Socerbova jama oz. Sveta jama, kjer je danes tudi podzemna kapela (ki pa je ne uporabljajo zaradi zlorab). V neposredni bližini je še ena jama; vanjo so leta 1945 metali posmrtne ostanke žrtev komunističnih pokolov, nato pa vanjo navozili odpadke. Skoraj dve leti je Socerb preživel v tej jami, k njemu pa so prihajali bolniki, ki so po njegovi molitvi ozdraveli. Ker pa krščanstvo tedaj še ni bilo dovoljeno, je cesarski legat v Trstu dal Socerba aretirati in ga mučiti do smrti. Najprej so ga bičali, potem so mu izpahnili sklepe na natezalnici, nato so mu trgali meso s telesa z železnimi kavlji, ga oblivali z vrelim oljem in na koncu, 24. maja 284, obglavili. Njegovi posmrtni ostanki počivajo v stolnici sv. Justa v Trstu. Goduje 24. maja, ko je tudi praznik Marije Pomagaj. Po njem je dobil ime tudi eden od otokov v Beneški laguni.
Bl. Elij, prvi misijonar v Istri
Omenimo še svetnika, ki bi ga morali pravzaprav omeniti že na začetku, saj je najstarejši od naštetih. Gre za blaženega Elija, diakona iz Koštabone nad dolino Dragonje, ki je bil rojen po vsej verjetnosti še v Jezusovem času. Koštabona, kjer se je rodil (tam je ena od treh cerkva posvečena prav njemu), je v tistem času častila boginjo Bono, po kateri je vas tudi dobila ime (Castrum Bonae). Elij je iz Ogleja (očitno kar od prvega škofa sv. Mohorja) v Istro prinesel krščanstvo in ga razširjal, v otoškem mestecu Egida na območju današnjega Sermina je spreobrnil prebivalce, ki so opustili pogansko čaščenje zaradi njegove svetniške drže, prepričljivega nagovora in tudi čudežev, ki so ga spremljali. Danes je predvsem priprošnjik za dež.
Na območju Istre obstaja še nekaj svetnikov iz kasnejšega časa. Iz srednjega veka izhajata blažena Absalom (koprski škof) in Monald (frančiškan, ki je deloval v Kopru). S koprskim kapucinskim samostanom (ki ga sedaj ni več) sta bila povezana tudi kapucina sv. Leopold Mandić in blaženi Marko iz Aviana, ki je odigral zelo pomembno vlogo v obrambi Dunaja pred Turki. Iz novejšega časa sta iz širše Istre znana dva mučenca komunistične revolucije, blažena Miroslav Bulešić in Francesco Bonifacio, iz Trsta pa je izhajal svetniški slovenski duhovnik Jakob Ukmar. Velja pa izpostaviti še eno svetniško ime: Odon iz Novare je nekaj časa deloval v kartuziji v Jurkloštru. Zagotovo pa je s slovenskimi deželami povezanih še več svetnikov, ki so tako ali drugače zaznamovali tudi zgodovino slovenskega naroda.
