Piše: Milan Gregorič
Pred kratkim je v javnosti odjeknila vest, da je bilo v času Cerarjeve vlade od leta 2016 naprej pri vpisu v matične knjige prepovedano vnašati podatke o narodnosti in veri državljanov. Na to je opozoril tudi Gregor Preac (Demokracija, 4. 3. 2021), rekoč, da leve vlade in stranke »ne želijo štetja po nacionalnosti in verski pripadnosti«, zato naj bi bilo to izvzeto iz statistike in predmetnih zakonov. Dr. Drago Čepar pa je o tem dejal (Novi glas, 18. 2. 2021), »da se ukinjanje narodne in verske pripadnosti pri popisih kaže kot beg pred identiteto državljanov in kot poskus izrivanja vere iz javnosti«.
Septembra 2020 sem zaprosil Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) za pisno pojasnilo, na kakšni pravni osnovi in s kakšno utemeljitvijo je bila sprejeta prepoved vnašanja podatkov o narodnosti v matične knjige, in ali je to morda povezano z zakonodajo EU. O prenehanju vnašanja podatkov o verski pripadnosti pa v moji vlogi nisem spraševal, ker takrat o tej prepovedi še nisem vedel. V odgovoru Sektorja za registracijo in javne zadeve MNZ št. 210-262/2020/2(132-11) so med ostalim zapisali, »da se je podatek o narodni pripadnosti posameznikov, ki so urejali prijavo stalnega bivališča, prenehal voditi v registru stalnega prebivališča…z uveljavitvijo Zakona o prijavi prebivališča (uradni list RS, št. 52/2016)«. Tudi sicer bi naj zbiranje podatkov o narodnosti ob prijavi prebivališča odstopalo od namena navedenega zakona, to je, naj bi ne spadalo vanj. Zapisali so še, »da predlagatelj zakona pri tem ni bil vezan na zakonodajo EU, temveč se je vodenje podatka o narodni pripadnosti izkazalo za nepotrebno, ker posamezniki pri prijavi stalnega bivališča tega podatka niso bili dolžni dati, oziroma so ga dali, če so se o narodni pripadnosti želeli izreči«. Če naj to uradno latovščino prevedemo v preprost jezik, bi lahko rekli, da smo podatke o narodni pripadnosti vrgli ven iz prijavnih obrazcev in matičnih knjig (in naknadno verjetno tudi iz popisov prebivalstva) predvsem zaradi tega, ker bi naj bilo izrekanje o tem itak prostovoljno oz. neobvezno.
Na koncu pa so še dodali, da ima »Slovenija strogo ustavnopravno ureditev glede izražanja narodne pripadnosti, saj 61. člen Ustave RS opredeljuje njeno svobodno izražanje«. Ko se bralec zamisli ob tej protislovni obrazložitvi, dobi občutek, kot da nas poskušajo z njo nekoliko poneumljati. Kajti kje je tu sedaj logika? Ustava nam očitno zagotavlja to možnost in pravico, da prostovoljno izražamo svojo narodno pripadnost, prijavni in popisni obrazci pa te rubrike nimajo več oziroma je vanje prepovedano vnašati te podatke, ker je izražanje narodne pripadnosti prostovoljno. Kje naj sedaj državljani ali stalni prebivalci Slovenije uresničujemo to svojo morebitno željo po izražanju svoje narodne pripadnosti? Mar nismo bili s tem oropani te naše ustavne pravice? In bomo morda v nadaljevanju pometali ven slovenstvo tudi iz »slovenske države«, »slovenske zastave« »slovenske himne« itn., kar bi namreč bilo povsem logično.
Magda Rodman je v polemiki na to temo opozorila tudi na dejstvo (Demokracija, 21. 1. 2021), da nas številni naši politiki ob svojih javnih nastopih nagovarjajo z »Dragi državljani in državljanke« in le redki dodajo tudi besedi »Slovenci in Slovenke«. Dodala je še, da je vendar bila domovina in slovenstvo prav v ospredju zanimanja naših velikih mož, in da je ravno iz te rodovitne prsti nastala naša kultura, identiteta in na koncu še slovenska država. Pri tem je navedla sledečih nekaj citatov: Prešeren: »…kjer hiša mojega stoji očeta«; Gregorčič: »Oj, mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina«; Cankar: »Domovina, ti si kakor zdravje«; Slomšek: »Živeti in umreti za slovenstvo«: Benjamin Ipavec: »Bodi zdrava, domovina, mili moj slovenski dom«. Se bomo mar ob trenutnem agresivnem navalu ideologije globalizacije in multi-kulti družbe, ki so ji na poti družina, narod, domovina, vera ipd., odpovedali vsej tej dediščini, iz katere je zrasla naša zahodna civilizacija z njenim neslutenim razvojem, in dala neizbrisen pečat tudi ostalemu svetu. Bomo pod udarom razvpite »politične korektnosti« zatajili te naše korenine? S kakšnimi argumenti lahko onemogočamo človeku uveljavljanje njegove ustavne pravice, da prostovoljno izrazi svojo narodno pripadnost? Ali pa se drugače opredeli, kot je to primer otrok iz mešanih družin, ki se pogosto opredeljujejo regionalno (Istran, Prekmurec, Dalmatinec ipd.), ker ne želijo z enostransko narodno opredelitvijo prizadeti katerega od staršev, ali pa se opredelijo kar za obe narodnosti, očetovo in materino hkrati. Tudi take primere imamo namreč. In ne nazadnje nas stroka opozarja, da Slovenci zaradi staranja prebivalstva in nizke rodnosti izumiramo, pa da nas bo npr. leta 2050 pol manj in leta 2080 le še 500.000. Se morda s skrivanjem podatkov, koliko nas je še, pripravljamo na ta pogreb, namesto, da bi si zastavili dolgoročen strateški cilj, da to stanje statistično pozorno spremljamo in prek poglobljenih socioloških raziskav ter ustrezne družinske politike tudi saniramo.
Milan Gregorič je primorski publicist in avtor več knjig.
