Pišeta: Jože Biščak in Vinko Vasle
Dragi vsi, posebej NY Times, Politico, Die Presse, API-IPA, Lili Bayer, Darren McCaffrey, Martina Stevis-Gridneff, Grimm, Alex Marshall, Naomi O’Leary, Vera Joureva, Christian Wigand, Frans Timmermans and Guy Verhofstadt,
kaj je pravzaprav v vami? Kaj, za božjo voljo, se greste? Nad čim pravzaprav izražate svojo zaskrbljenost? Od kot vam zamisel o »iliberalni« Sloveniji pod vlado Janeza Janše? Od kod vam ideje o vzpostavljanju nekega avtokratskega režima? Od kod vam informacije, da mediji v Sloveniji niso svobodni? Ste kdaj pometli pred svojim pragom?
Pri svojem početju ste selektivni in dvolični! Kje ste takrat, ko konservativno ali kako drugače usmerjeni novinarji in uredniki doživljamo pogrom, ne samo s strani oblasti, ampak tudi od medijev, ki so levičarsko usmerjeni? In teh je, tako čez palec, v Sloveniji najmanj 85 odstotkov. In ti mediji poberejo najmanj 90 odstotkov oglaševalskega denarja. Kje ste, vas vprašava? Zakaj takrat in v takšnih primerih molčite, kar je nedostojno in še več – hinavsko?
Nad vašim odzivom sva po eni strani resnično presenečena, ker se ne pozanimate o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Tradicija evropskih demokratičnih držav je, da je domnevni krivec najprej povabljen, da predstavi svojo plat medalje. Vi pa Slovenijo vnaprej obtožujete, da medijsko ni svobodna država, ton vaših odzivov je osoren, nedostojen institucij in medijev, ki jih navzven predstavljate. Čudno je, da branite nekoga, ki se sklicuje na povsem anonimne vire, na nekoga, ki ni povzel odgovorov uradnih predstavnikov Slovenije. In zdaj se novinarka Politica počuti ogroženo zaradi odziva na družbenem omrežju Twitter.
V vsakem trenutku evropske zgodovine so obstajala stališča, ki niso bila komu povšeči. A naši slavni predniki so stali pokončno in dopuščali različna mnenja o vseh temah. Na tem je Evropa (in EU) kljub nesoglasjem in različnim mnenjem zgradila trdne temelje, ob tem so zrasle čudovite generacije mož in žena, ki so se zapisale v zgodovino. Vse to nas je gnalo daleč naprej, kot še nikoli v zgodovini. Žal ugotavljava, da nekateri, predvsem konservativni politiki, mnenjski voditelji, mediji in novinarji postajajo žrtev novega koncepta, meniva da nekakšnega novega svetovnega reda. Ugotavljava tudi, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki odkrito kritizirajo konservatizem, čeprav je ta ideologija povsem legitimna in enakovredna vaši liberalni demokraciji. Ne morete več skriti, da temu ni tako. Za to gre, mar ne? Za ideologijo, ki je moteča. Zato ste Slovenijo postavili za svojo tarčo blatenja in sramotenja – ker imamo desnosredinsko vlado, največja vladna stranka pa goji konservativne vrednote. Zato sta tudi Poljska in Madžarska vaši tarči. Vsaj pošteni in odkriti bodite.
Nekaj dejstev o slovenski medijski krajini. Urednik konservativno usmerjene revije Demokracija je bil v zadnjih 30 mesecih zaradi kritičnih pogledov do ravnanj oblasti in kritičnih stališč revije do migracij, LGBT in islama v sedmih (7) kazenskih in predkazenskih postopkih! Večinoma ga je ovadilo kar nacionalno novinarsko društvo (to je sramota brez primere). Nekdanji predsednik vlade Marjan Šarec (levo usmerjen politik) je celo zažugal državnim podjetjem, naj ne oglašujejo v medijih, ki imajo »neprava« stališča in poglede. Ste se kaj oglasili? Seveda ne, kako bi se le, saj se ta stališča in mnenja pač ne skladajo z vašimi, progresivnimi, mar ne? O ogroženosti svobode medijev in izražanja govorite samo takrat, ko so kritizirani novinarji in mediji, ki so ideološko naklonjeni vam in vašim pogledom na svet in dogodke.
Kaj je sploh svoboda medijev? Svoboda medijev je, da lahko vsakdo izdaja medij, da lahko vsako širi in izraža svoja stališča in mnenja, ne da bi ga tisti na oblasti omejevali, ali celo preprečili širjenje medija v javnosti. Kolikor je nama znano (in verjemite, da veva o čem govoriva), oblast v Sloveniji ni prepovedala izdajanja ali oddajanja prav nobenega medija. Če je pa katerakoli oblast medijem grozila, pa je bila (zadnji primer) to leva vlada Marjana Šarca, ki je s sankcijami žugala konservativnim medijem. Svoboda medijev v Sloveniji ni ogrožena, v Sloveniji imamo svobodo medijev. Res je, imamo ideološko zelo neuravnotežen medijski prostor, saj, kot sva napisala, 85 odstotkov medijev odkrito ali manj odkrito podpira levo ideologijo, tisto ideologijo, kateri ste tudi vi naklonjeni. Torej, kaj zdaj?
Če aktualni predsednik vlade kritizira poročanje medijev, njihove manipulacije in tudi odkrito laganje, s tem svoboda medijev ni ogrožena. Od kod vam to, da bi bila svoboda medijev ogrožena, če se Janez Janša oglasi na družbenem omrežju Twitter in novinarje postavi na laž? To je kritika, do katere ima vsakdo pravico. In če se zaradi kritike novinarji »samocenzurirajo«, je to njihov problem, ne problem kritika. A tudi tu naletimo na veliko praznino konkretnosti, saj zgolj trditev o samocenzuri novinarjev, ker jih je strah (!), ne govori o dejstvih, ampak ponovni manipulaciji. Vsebinski vpogled v te medije bi prav zaradi njihovih vsakdanjih brutalnih diskreditacij in laži vendarle lahko bil bolj samoomejevalen, pa ni. A to bi zahtevalo spoštovanje visoke stopnje novinarske profesionalnosti, spoštovanje drugače mislečih in spoštovanje tudi njihove svobode izražanja. Tudi ko gre za aktualnega predsednika vlade, ki ne samo, da je deležen vsakodnevnih napadov, tudi zasebnih, družinskih v teh medijih, ampak ti mediji mirno, namerno in privoščljivo prezrejo tudi to, da se mu vsakodnevno grozi s smrtjo in ne problematizirajo neodgovornega in nevarnega ravnanja tožilstva pri tem, ko zelo resne grožnje pravno pojmuje kot pravico tistih, ki se z nekim politikom ali politiko ne strinjajo. Se vam ne zdi to grozljivo? V eni zadnjih takšnih tožilskih odločb, je bila »svoboda« grožnje notranjemu ministru »pes, ki ga je treba ustreliti« razglašena za izraz prizadete osebe, ki se s to vlado pač ne strinja. Mediji so to pompozno razglasili v stilu – no vidite, nič ni narobe z grožnjami Janezu Janši v stilu zaklati ga je treba, ubiti, ustreliti. In podobne razlage so se pojavile tudi na socialnih omrežjih, kjer se je zato število groženj potrojilo. Kdaj bo prestopljen prag, se ne ve, nekoč se bo zgodilo.
Po drugi strani pa je bil pravkar na šestmesečno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let obsojen upokojeni novinar Martin Česenj, ki je na Twitterju izražal svoja stališča o migrantih. To je škandalozno – ne samo zato, ker kolega ni imel nobene možnosti zagovora, saj je sodišče obravnavo opravilo brez njegove prisotnosti, obvestili so ga samo o sodni odločitvi; to je škandalozno zato, ker je tožilstvo v primerih, ko je šlo za grožnje sedanji oblasti, to razglašalo za nekakšno prvorazredno pravico, ker se napadajo pač pravi. V tem drugem primeru pa je šlo za obsodbo drugorazrednega, ki nima nobenih pravic.
Ali so novinarji in mediji v kritiki nedotakljivi? Ali res nihče ne sme reči ničesar proti njim? So mogoče lastniki edino zveličavne resnice? Pa še to ne vsi, ampak izbrani (beri: progresivni) mediji. V svobodnih in demokratičnih državah lahko vsak pove svoje mnenje. Tako novinar kot predstavnik oblasti. In v Sloveniji nobena kritika kogarkoli ni kakorkoli omejena, vsaj kar zadeva ravnanje trenutne oblasti.
Za vas je težava, da največja vladna stranka podpira konservativne vrednote in se oglaša prek Twitterja. Vas motijo tradicionalna izhodišča, kot so narodnost, naravna družina, poudarjanje narodove kulture, jasno opredeljeni spoli in nasprotovanje ilegalnemu priseljevanju iz tretjega sveta. Vse te politike vas motijo. Ampak to so v svobodnih in demokratičnih družbah, kjer se krešejo različne ideje in mnenja, povsem legalna in legitimna stališča. Tovrstna izhodišča so nas v preteklosti oblikovala, oblikovala so Evrope in Evropejce, brez njih danes ne bi uživali demokracije in svobode. Ampak vprašava se, do kdaj ju bomo še uživali, če bo prevladalo vaše mnenje, ki je totalitarno in skuša zatreti vsako misel ali odziv, ki vam ni pogodu! In za svoje početje izkoriščate svoje položaje. S takšnimi ravnanji širite sovraštvo in ga spodbujate, vaše strupene puščice želijo zastrupiti zdrav razum in odpraviti svobodno izražanje. To je seveda najino mnenje, najin pogled na svet, tako kot ga vidiva midva. Seveda imate vi lahko drugačno mnenje. Ampak razlika med nama in vami je, da midva dopuščava različna mnenja, vi pa vsa drugačna mnenja, ki se ne skladajo z vašimi, želite zatreti. Kdo je zdaj avtokrat?
Spravljate se na Poljsko, Madžarsko in Slovenijo. Kateri medij so oblasti v teh državah prepovedale? Katerega novinarja so oblasti zaprle? V teh državah lahko vsakdo svobodno izraža in širi svoja stališča. Pa pri vas, v tako imenovanih zahodnih demokracijah? Kot lahko bereva (seveda ne v mainstream medijih, ampak po alternativnih portalih) so različna mnenja preganjana, novinarje odpuščajo.
Ste se oglasili, ko je bil odpuščen Eric Zammour zaradi domnevno islamofobnih stališč o muslimanih v Franciji? Kaj je izjavil? Kot nasprotnik nenadzorovanih migracij (čeprav je sam priseljeniškega porekla) je za italijanski časopis Corriere della Sera dejal, da so se »muslimani držali zase v predmestju« in da so bili zaradi širjenja muslimanskih četrti zunaj mest »Francozi prisiljeni izseliti se«. Se vam ne zdi, da je zato ogrožena medijska svoboda v Franciji? Ste se oglasili, ko je bila preganjana in odpuščena Angležinja Katie Hopkins? In so bili novinarji BBC nad to potezo njenega delodajalca navdušeni. Se vam ne zdi, da je zato ogrožena medijska svoboda v Veliki Britaniji? Nista edina, cela vrsta jih je. Čeprav priznavava pravico lastnikom medijev, da zaposlijo in odpustijo kogarkoli želijo in iz kateregakoli razloga. Toda vsi ti so bili odpuščeni tudi zaradi pritiska levega dela politike, novinarskih društev in nevladnih organizacij. Se vam ne zdi, da je zato ogrožena medijska svoboda po kar celi zahodni Evropi?
Niti enega primera ni, ko bi bil zaradi pogledov, stališč in kritik posameznih medijev s strani Janeza Janše odpuščen kakšen novinar. So pa primeri, ko tajkuni, ki so večinski lastniki medijev v Sloveniji, brutalno odpuščajo svoje novinarje, ki ostajajo brez varstva, brez zaščite svojih pravic. Ti isti mediji o tem »kolegialno« molčijo. Ni enega samega primera, da bi bil kakšen novinar zaradi mnenj o Janši v sodnem postopku. Ni niti enega primera, ko bi oblast fizično obračunavala z novinarji, jim grozila in jih spravljala v strah in trepet. Samo govorjenje vaših informatorjev iz Slovenije, da se to dogaja, ne zadostuje – potrebna so imena in druge konkretnosti. Edino, kar je res, je to, da so bili na nekaterih demonstracijah t. i. covid idiotov napadeni en snemalec in njegova ekipa, en fotoreporter, ki je bil zelo hudo poškodovan, in ena uničena TV kamera pred leti. In niti v enem primeru za temi dejanji ni stala aktualna politika, ampak po dokazih ultra levičarji, ki so tako obračunavali z ne-našimi novinarji. Zvezdi nacionalne televizije sta tako postali najprej raper, ki so ga zaradi njim všečnih groženj in razgrajaštva vabili celo v zabavne programe nacionalne TV, potem pa znani kriminalec, diler, ki je v nekaterih informativnih programih razlagal svoj militantni pogled na to oblast.
Sicer pa je znano tudi to, da nacionalna televizija RTV Slovenija razpolaga s spiski tistih, ki so pred njenimi kamerami in mikrofoni nezaželeni. Tudi to se ve, da je levičarsko vodstvo z nekaterimi uredniki in novinarji kazensko obračunalo, ker se s kakšnim od njihovih prispevkov ali stališč ni strinjalo. Vaši bratski mediji v Sloveniji so o vsem tem odločno molčali. Skočijo pa na noge in vas takoj obvestijo, če predsednik vlade na svojem Twitter profilu upravičeno objavi kritiko novinarskega prispevka, za katerega ima – pa ne samo on – argumente, da je neresničen, da se poslužuje tudi evidentnih laži in zavajanj. Gre seveda za pretiravanje brez primere, ko je v resnici za grožnjo novinarski avtonomiji in svobodi razglašena tvit-kritika. V marsikateri od vaših držav bi bili mediji in novinarji veseli takšne grozljivosti s strani oblasti! Kar pomeni, da lahko mirno pometate pred svojim pragom. In tej histerizaciji izmišljotin in podtikanj ter laži ste tudi vi naklonjeni, kar je neverjetna pripoved o padcu vseh kriterijev novinarskega dela v evropskem prostoru, ne samo v Sloveniji. Še huje, gre za shizofreno ideološko politično uničevanje svobodnega medijskega prostora, kjer soočanje različnih pogledov, ideologij in mnenj naenkrat ni več dovoljeno. Gre za lov na čarovnice, za hujskaštva najnižje vrste in v resnici za grožnje vsem, ki se drznemo sklicevati na svobodo mnenj in pogledov, kar v posameznih okoljih nacionalnih držav, tudi pri nas, že predstavlja tudi odkrite grožnje o tem, da prihaja čas, ko je s takšnimi treba tako ali drugače obračunati. Slovenska levica je to v parlamentu že nekajkrat zelo jasno povedala.
To so grozovitosti, ki so tako ali drugače v zgodovini povzročile množične pregone in pomore in za katere sva tudi midva menila, da se ne morejo več povrniti. Kaže, da jih tudi vi z vašimi delovanji in dejanji vračate v naš čas in se jim priklanjate.
Živiva v lepi deželi. Hvaležna sva najinim prednikom, ki so dolgo nazaj prepoznali lepoto pokrajine in se naselili v teh krajih. Slovenija je mlada država. Dolgo smo Slovenke in Slovenci čakali nanjo, nazadnje smo bili okupirani od Beograda in desetletja trpeli po avtokratskim komunističnim režimom, ki je sistematično zatiral temeljne človekovo svoboščine, tudi svobodo govora in s tem medijev. Marsikateri vodstveni pripadnik takratnega režima danes zaseda ugleden položaj v sodstvu, politiki, medijih. In ti ljudje danes večinoma Slovenijo tožarijo in blatijo v mednarodnih krogih.
Slovenijo imava rada. Ponosna sva nanjo. Zato se bova oglasila vsakič, ko jo bo kdo povsem neupravičeno kritiziral. Sploh pa tisti, ki nikoli v življenju niso živeli v totalitarnem režimu. Večina od vas je že takih.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
Vinko Vasle je dolgoletni novinar in urednik ter nekdanji direktor nacionalnega Radia Slovenija ter avtor več romanov, med drugimi Purgarji, Darovalec, Arhivar, Prva hiša na Marsu in Pisma podpore in upora.
