Spor v Planici med mladim skakalcem in smučarsko zvezo, predvsem trenerjem, me je takoj spomnila na spor nogometaša in trenerja na svetovnem prvenstvu v Južno afriški republiki. Obakrat na svetovnem prvenstvu, obakrat med podrejenim in nadrejenim.
Ko starši preko svojega otroka želijo izživeti svoje frustracije, želijo svoje ambicije izživeti po svojem potomcu. Otroka prepričujejo, da je sposoben več kot v resnici je in mu ne stojijo ob strani, ampak večino stvari naredijo namesto njega. S tem pa ga zastrupijo z mišljenjem, da je nekaj več in se mora vse vrteti okrog njega, kot je običaj pri takšnih otrocih v domačem okolju.
Predlog selektorja, da se izključi Timija Zajca iz prvenstva, je popolnoma korektna in v danem trenutku edino pravilna. V vsaki organizaciji, kjer je piramidna hierarhija, se ve kdo daje naloge in kdo jih mora izpolnjevati. V tem primeru pa si je Timi Zajc predstavljal, da je on nekaj posebnega in morajo zanj veljati druga pravila, ki jih bo izpolnjeval le, če mu bodo všeč.
»Preveč starševske ljubezni škoduje«, se glasi eden mojih aforizmov.
Stvar se je izkristalizirala po izjavi Jelka Grosa, ko je pojasnil, da ga je Timijev oče že dan prej obtoževal vmešavanja v skakalno ekipo. Jelko Gros je to dobil v zahvalo za vse kar je storil za slovenski skakalni šport.
Vse skupaj pa je le vplivalo tudi na preostale tekmovalce in ne nazadnje tudi na Petra Prevca, da se morajo še bolj potruditi, s čimer so pokazali, da trener le ni bil edini krivec za Timijeve slabe rezultate. Ne na koncu je tudi zmaga Martina Čatra v smuku, skakalni ekipi pognala malo krvi po žilah, da so skakali z večjim zanosom.
Mi je pa že dolgo nerazumljivo, zakaj nima vsaka ekipa svojega psihologa, ki bi bil v pomoč tekmovalcem v kritičnih trenutkih in tudi motivator, če bi kateri zapadel v depresijo.
Rajko Modic
