Specializirano državno tožilstvo je na ljubljansko okrožno sodišče zaradi domnevne zlorabe položaja ali pravic v zadevi Trenta vložilo obtožnico zoper predsednika vlade in SDS Janeza Janšo, poroča Večer.
Tožilec Boštjan Valenčič naj bi obtožnico vložil tudi zoper nekdanjega predsednika uprave Imosa Branka Kastelica in nekdanjega direktorja Eurogradenj Klemna Gantarja.
Obtožnica je seveda privlečena za lase, v nobenem primeru ne vzdrži. Zakaj, smo pisali že pred poldrugim letom v članku z naslovom »Janez Janša, Delo in parcela v Trenti ali zakaj je voda cenejša od diamantov«. In da ne bomo odkrivali »tople vode«, članek ponovno objavljamo.
Janez Janša, Delo in parcela v Trenti ali zakaj je voda cenejša od diamantov
Najbrž se vsi strinjamo, da je voda pomembna za preživetje, diamanti pa ne. Kako je torej mogoče, da je voda, brez katere človek ne bi preživel, poceni, diamanti, ki so v resnici nepomembni za preživetje, pa tako dragi?
Odgovor ustanovitelja avstrijske ekonomske šole Carla Mengerja gre takole. Človek ne izbira med »vodo« in »diamanti« na abstrakten način, saj se ne odloča, ali bi imel vso vodo na svetu ali vse diamante. Edina izbira je, ali bi želel imeti malo več vode ali nov diamant. Ker ima človek dovolj vode za svoje potrebe, dodatnemu kozarcu vode pač ne pripisuje prave vrednosti; zato je voda poceni. Po drugi strani človek ne misli, da ima dovolj diamantov, zato je zanje pripravljen plačati veliko več. Vrednosti neke stvari namreč ni mogoče meriti z matematičnimi enačbami, saj bo vsak človek dal določeni stvari drugo vrednost.
In to je tisto, česar v primeru tako imenovane »Janševe parcele v Trenti« ne razumejo vsi po vrsti: od KPK prek policije in tožilstva do medijev. Današnji naslov v Delu se denimo glasi: »Nova cenitev ´Janševe´ parcele gre na roko tožilstvu.« Povedano drugače. Na podlagi nove cenitve parcele, ki je zdaj ocenjena na 15.000 evrov, bodo tožilci Janši z lahkoto dokazali koruptivno dejanje.
Spomnimo. Predsednik SDS Janez Janša je posestvo v Trenti kupil leta 1992. Obsegalo je zazidljivo parcelo s hišno številko in hišo tik ob Soči, v neposredni bližini avto kampa in večjega apartmajskega objekta. Lokacija je med najbolj atraktivnimi v Trenti, parcele posestva mejijo na obalo Soče. Zanjo je odštel 1,32 milijona takratnih tolarjev, kar bi bilo vredno okoli 22 tisoč švicarskih frankov. V časniku Finance so izračunali, da je to primerljivo s 30.220 franki, kar znaša 24.683 evrov. Leta 2005 je to zemljišče prodal Eurogradnjam za 131 tisoč evrov, ta pa naprej Imosu. Glavni očitek Janši je bil, da je Imos preplačal zemljišče. Nova komisija izvedencev je zdaj vrednost nekdanjega Janševega zemljišča v Trenti ocenila na 15 tisočakov.
Ne glede na te izračune bi moralo tudi v Sloveniji, ki ima vsaj na deklarativni ravni tržno gospodarstvo, veljati, da je stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Gre za pomen vrednosti, ki jih različni ljudje ali pa različni poslovni subjekti pripisujejo stvarem. Vrednosti niso del stvarnega sveta, kot so denimo masa predmeta, njegova dolžina ali širina, kar je zanimivo za naravoslovce, niti niso nekaj, kar bi obstajalo v samih dobrinah in jih bi bilo mogoče meriti z natančnimi lestvicami. Različni ljudje namreč različno vrednotimo stvari. Tako bodo nekateri višanje cen delnic na borzi videli kot dobro znamenje za nakup, drugi kot alarm in dobro priložnost za prodajo. Zato sta očitno Eurogradnje in Imos v Janševi parceli videla večjo vrednost, kot drugi. Prav lahko bi se našel kdo, ki bi ponudil še višjo ceno, ali pa drugi, ki bi ponudil manj, kot je Janša odštel ob nakupu. Vrednost neke stvari ni in ne more biti statična. Če bi bila, ne bi bilo ne napredka ne blaginje, kot ju poznamo danes. Samo poglejte nekdanjo Jugoslavijo, kjer je država skušala določati vrednosti stvarem. Družbo je to pahnilo v pomanjkanje in revščino.
Vrednost je torej v razumu posameznika. Je stvar čustev, je stvar osebne presoje. In te vrednosti se spreminjajo. In to ves čas. Ker se spreminja svet in naše potrebe. Dojemanje teh sprememb je težavno celo za ekonomista, kaj šele za navadnega človeka, ki se ves čas sooča s spreminjanjem vrednosti, sooča pa se tudi z nekaterimi na videz nerazumljivimi vrednotenji.
Podobno je z denarjem. Vzemimo bankovec za 50 evrov. Na njem piše 50 evrov in toliko naj bi bil vreden. In pika. A temu ni tako. Za človeka, ki ima mesečni dohodek 500 evrov, je ta bankovec vreden mnogo več kot za človeka, ki ima mesečni dohodek 5.000 evrov. Nominalna vrednost je sicer enaka, čustvena, ki pravzaprav poganja celotno gospodarstvo oziroma menjavo, kjer se posamezniki odrekajo nečemu, da dobijo tisto, kar želijo, in to na podlagi mejne koristi, pa ne. Zato se nekomu Janševa prodaja parcele Eurogradnjam za 131.000 evrov zdi veliko, nekomu malo, tretjemu pa ravno prav.
Tudi cena, ki so jo cenilci zdaj postavili za Janševo nepremičnino, ne more biti dokaz, da naj bi predsednik SDS ravnal koruptivno, da ima premoženje »neznanega izvora«. Zato še enkrat: stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Pred 20. leti so ponudili 20 tisoč evrov, pred desetimi leti 100.000 evrov, pred petimi 40 tisoč evrov, danes bi mogoče dali 10 tisoč evrov. Na podlagi spreminjanja cene nepremičnine sklepati, da je nekdo ravnal koruptivno, je seveda popolni nesmisel. Izjema bi bila, če bi imela policija materialne dokaze (prisluhe, elektronsko pošto ali kaj drugega), da je Imos kupil parcelo po višji ceni, v zameno pa je dobil državne posle. Toda pogled v Supervizorja pokaže, da Imos v času vlade Janeza Janše ni bil v privilegiranem položaju. In samo na podlagi tega, ker se nekomu dozdeva, da je bila nepremičnina preplačana, potem sklepati, da je bilo ravnanje koruptivno, kaže na popolno nepoznavanje tržnega gospodarstva.
Originalni članek najdete na tej povezavi: TUKAJ.
