V petih nadaljevanjih bomo objavili knjigo aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, ki jo je pri založbi Nova obzorja izdal lansko leto. Knjigo lahko naročite TUKAJ. V odlični analizi se lucidno loteva tako diagnoze bolezni slovenske družbe, kjer še vedno obstaja kastno razlikovanje med »prvorazrednimi« in »drugorazrednimi«, kot tudi globljega uvida razlogov za stanje, zaradi katerega se vse več mladih trajno izseljuje iz domovine. Prvi del si lahko preberete TUKAJ.
Druga slika: Spočetje, rojstvo in obnavljanje prvorazrednih ter sestop z oblasti, ki ga nikoli ni bilo
Spočetje samooklicane elite oziroma »avantgarde« je bilo uvoženo iz Moskve, rojstvo pa izjemno krvavo. Nadaljevanje je dobro iz neposrednega vira opisal Đilas v svoji knjigi Novi razred. (Kdor želi podrobnejši vpogled v slovenske razmere, naj prebere knjigo: »Omerza, Pezdir: Kriminalni temelji TO SRS in Ljubljanske banke, Podjetniška analitika, 2018«.)
Še celovitejši vpogled ponuja dokumentirana študija o privilegijih elit v SRS, ki jo je izdal Študijski center za narodno spravo. V političnem sistemu, ki je zapovedoval enakost (v revščini), so imeli zapovedovalci neomejene privilegije, nedosegljive v kateremkoli kapitalističnem sistemu. Počitniške kapacitete na Brionih in številnih drugih elitnih lokacijah po SFRJ, državna lovišča, vrhunska zdravstvena oskrba v Bolnici Petra Držaja, sveža zelenjava, meso, divjačina in vse drugo za v lonec iz Oskrbnega centra Gotenica, kadrovska stanovanja in (kasneje podarjene) hiše v Murglah za smešno nizko najemnino, študij v tujini za potomce in imuniteto pred kazenskim pregonom tudi v primeru težkih terorističnih dejanj v tujini. A v osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je socializem kot državni sistem na evropski celini moralno in gospodarsko sesedel, veter sprememb pa je zapihal tudi čez obronke Balkana. V Sloveniji se je na Kongresnem trgu in na Roški »zgodilo ljudstvo« in enopartijska elita se je začela zavedati svoje nelegitimnosti.
Videli so, kaj so prinesle spremembe na Poljskem, perestrojka v SZ, padec berlinskega zidu ter nazadnje organizirana vstaja in eksekucija para Ceausescu v Romuniji prav v času slovenskega partijskega kongresa ob božiču 1989.
Drastično so pospešili priprave na spremembe, računajoč, da bo do njih prišlo v okviru SFRJ, ker Zahod ne bo dovolil razpada Jugoslavije. Njihov »sestop z oblasti« leta 1990 je bil scenarij »obstanka na oblasti« v novih okoliščinah. Stotine milijonov dolarjev iz slovenskih bank in državnih izvoznih podjetij so prelili v davčne oaze. Nekdanjo udbovsko finančno mrežo za upravljanje črnih skladov v tujini so okrepili z novimi kadri in jo zavarovali s funkcionarji, poslanimi v mednarodne finančne institucije na mesta, ki so po kvoti pripadala SFRJ. Izjemno zanimivi so datumi, s katerimi so bili v tujino poslani Mitja Gaspari, Marko Voljč in France Arhar.
Demosova vlada je leta 1990 nastopila mandat s pičlo večino v skupnem seštevku vseh delegatov vseh treh zborov skupščine ob sistemski ustavno zagotovljeni možnosti blokad vsakega od treh zborov. V zboru združenega dela, v katerega se ni volilo na podlagi splošne volilne pravice, so imeli preimenovani komunisti dvetretjinsko večino, s katero so do skrajnosti zavlekli sprejetje ključne osamosvojitvene zakonodaje. V predsedstvu republike je imel Demos praktično le enega od petih predstavnikov. Vlada je dobila na pleča skrb za izpraznjene državne banke, ki so jih še vedno obvladovali njihovi plenilci. Dobila je razoroženo TO, nasproti pa sovražno JLA, večino medijev in sindikate, ki so napovedovali stavke prav v času osamosvojitve. Sindikat v milici celo za 27. junij 1991.
Osamosvojitev je Demosu kljub temu uspelo izpeljati, a za las. Deloma tudi zato, ker ključni ljudje komunistične elite niso niti za trenutek verjeli, da bo res uspela. Celo po dobljeni vojni in brionski deklaraciji so še upali, da Zahod ne bo priznal samostojne Slovenije. A vrag je odnesel šalo, ko je Milošević presodil, da Slovenije z vojaško silo po sramotnem porazu JLA ni mogoče obdržati v Jugoslaviji, in so njegovi člani predsedstva SFRJ 18. julija 1991 glasovali za umik preostankov dveh korpusov iz Slovenije ter njuno razporeditev v skladu z načrtom B, ki je predvideval oblikovanje Velike Srbije, o čemer pišeta srbska zgodovinarja Vladimir Petrović in Kosta Nikolić v knjigi Rat u Sloveniji (Vojna v Sloveniji).
Zbornika dokumentov Bela knjiga slovenske osamosvojitve (Založba Nova obzorja, 2013) in Vojna za Slovenijo (Založba Nova obzorja, 2014) ponujata podrobnejši vpogled v ključne odločitve, nasprotovanja in oceno tveganj tega časa. Na stotine dokazov o sramotni izdaji samooklicane elite v času osamosvajanja doslej ni dobilo nobenega odgovora. Edina odziva na njihovo objavo sta ignoranca in podeseterjeni napadi na avtorje obeh zbornikov.
Dolg seznam oseb iz Bele knjige, ki so se posebej izpostavljale v nasprotovanju slovenski osamosvojitvi, je hkrati dolg seznam ljudi, ki so v samostojni slovenski državi, ki so ji aktivno nasprotovali, doživeli nesluteno promocijo. Postali so predsedniki republike, državnega zbora, ministri (celo za obrambo), veleposlaniki, rektorji, dekani, guvernerji Banke Slovenije, direktorji bank, inštitutov in državnih podjetij, predsedniki sodišč, tožilci, člani SAZU … in celo funkcionarji ZVVS ter Združenja Sever. Nekatere, ki so vmes umrli, so pokopali z vojaškimi častmi.
Prvi generaciji samo izbrane elite s krvavimi rokami se je tako pridružila druga z bremenom izdaje zgodovinske odločitve slovenskega naroda. Povezani ne samo sorodstveno in politično, ampak tudi v skupnem prizadevanju po skrivanju svojega početja in boju proti resnici o času, ki je za Slovence obdobje oblikovanja vrednotnega središča naroda, sta takoj po mednarodnem priznanju ob naivni asistenci liberalnega dela Demosa brezobzirno ukradli osamosvojeno državo, ki je nastala proti njuni volji.
Z zamudo in po zanje nepredvidenem pripetljaju (osamosvojitvi) so začeli strastno izvajati pripravljeni načrt ohranjanja oblasti ter privilegijev samooklicane elite v novih razmerah. Vse potrebno je bilo na voljo oziroma še vedno pretežno v njihovih rokah: denar, mediji in represija. Le na novo vzpostavljeno Slovensko vojsko ni bilo tako enostavno preoblikovati nazaj v TO SRS. Proces njenega siromašenja je bil zato daljši, a na koncu je bil cilj vseeno dosežen. Z vso silo so se osredotočili na razgradnjo vsega, kar je prinesla kratka Demosova izvršna oblast. Okrepili so monopole v šolstvu, sindikatih in t. i. nevladnih organizacijah. Spet si moral biti vsaj blizu Socialnim demokratom, da si lahko postal predsednik kake športne zveze. V nekaj letih je bilo spet vse na svojem mestu. To »stabilnost« je najbolj nazorno ilustriral prav vrhovni ajatola prvorazrednih, ko je na vprašanje novinarja, kakšen je sedaj položaj delavskega razreda in kje so danes proletarci, na začetku stoletja mirno odgovoril: »Na svojih delovnih mestih, kjer so vedno bili.«
Pred dobrima dvema desetletjema je takratni predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Peter Jambrek v govoru ob dnevu samostojnosti predlagal uvedbo pozitivne diskriminacije namesto lustracije. Tak pristop naj bi omogočil odprt sistem, v katerem se napreduje na podlagi meritokracije oziroma sposobnosti in kjer ima ob enakih pogojih prednost nov kandidat. Do udara v letu 2008 je tak pristop obetal nekaj uspeha, saj je na trenutke za optimiste kazalo, da socialistična elita prek pristopa k reformnemu Partnerstvu za razvoj in začasni opustitvi sovražne retorike v parlamentu neformalno pristaja na ta gentlemanski predlog. V resnici pa sta se v ozadju pripravljala Peticija 571 in policijsko-sodni udar Patria. Ajatole samooklicane elite očitno niti za trenutek niso pomislili na spravo, dokončanje tranzicije in ustavno obljubo blaginje.
Predlog dr. Petra Jambreka je imel racionalno jedro tudi v izkušnji slovenske osamosvojitve. Čeprav osamosvojitev Kučanu, Ribičiču, Potrču, Kocijančiču, Smoletu in drugim vodilnim komunistom nikoli ni bila intimna opcija, kar so brez zadržka sami javno izpovedovali (še bolj pa so o tem pričala njihova dejanja ob razorožitvi TO in glasovanju proti aktom za zavarovanje slovenske osamosvojitve z realno silo v takratni skupščini), je znaten del nižjega kadra, ki je prej izvajal enostrankarsko oblast, po nastopu Demosove vlade vseeno iskreno podpiral korake k nastanku slovenske države. Vključujoča politika Demosa je pritegnila celo nekatere precej radikalne elemente nekdanjega komunističnega režima. Trije ministri Demosove vlade so bili tudi formalno člani preimenovanih komunistov, vsaj sedem pa jih je tja spadalo svetovnonazorsko. Če bi Demos imel ustavno večino (kar bi se glede na voljo volivcev tudi zgodilo, če ne bi tretjine skupščine oziroma Zbor združenega dela komunisti vnaprej rezervirali pretežno zase), bi verjetno uspešno izpeljal tudi drugo ključno točko svojega programa. Tako pa je s težko muko in za las uspela osamosvojitev, medtem ko demokratizacija ostaja na pol poti. Toda zgledno sodelovanje s preimenovanimi komunisti na nižjih ravneh upravljanja države in v številnih občinah v času prvega leta Demosove vlade je vendarle ustvarilo upanje, da lahko stranke demokratičnega loka v primeru zmage na volitvah s politiko vključevanja in postopnih reform dosežejo potrebno odprtost sistema. V mandatu 2004−2008 smo to spet poskusili, a na koncu dobili v hrbet ne samo nož, ampak bajonet boljševiške zadrtosti.
Dejansko niti med mandatom ni bilo idilično. Medtem ko smo prek Partnerstva za razvoj z večino opozicije uskladili in skupaj enotno sprejeli več kot 50 sistemskih zakonov, je 571 slovenskih »novinarjev« razpošiljalo vladam evropskih držav peticijo, v kateri je bila naša vlada obtožena totalitarnosti in celo ogrožanja celotne EU. Medtem ko smo v nadzorne svete največjih državnih podjetij in bank imenovali predstavnike opozicije na njihov predlog, je poslanec LDS Slavko Gaber v DZ grmel o kadrovskem cunamiju.
Predstavniki samooklicane elite so takšno podlo »taktiko obrata« uporabljali vseskozi. Začelo se je že takrat, ko so svoje politične nasprotnike oklicali za izdajalce v isti sapi, ko so leta 1941 skupaj z okupatorskimi nacisti v Trbovljah praznovali 1. maj. Ko je Kučan leta 1994 pripravljal mini državni udar (Depala vas), je v Novi Gorici izjavil, da njegovi nasprotniki verjamejo, kako so za premagovanje notranjega sovražnika dovoljena vsa sredstva. Pred volitvami leta 2011 je Zoran Janković kot papagaj ponavljal, kako ne bo sodeloval z Janšo, ker da ta eno govori in drugo dela (težko si je zamisliti osebo, ki bi temu opisu bolj ustrezala kot Janković sam). Do absurda pa je ta »taktika obrata« samooklicanih elit prišla spomladi in poleti 2018, ko so predstavniki levičarskih strank papagajsko ponavljali, da iz koalicijske kombinatorike že vnaprej izključujejo Janšo, ker da je ta − izključevalen.
Največji tovrstni obrat pa so prvorazredni naredili s pojmom človekovih pravic. V nekdanji SFRJ so človekove pravice označevali za kapitalistično prevaro, neskladno z razrednim bojem, in niso nikoli ratificirali Konvencije OZN o človekovih pravicah. Po oblikovanju Odbora za varstvo človekovih pravic leta 1988 so ga najprej napadli, a neuspešno. Nato pa so ga skušali prevzeti od znotraj ter mu hkrati oblikovali konkurenco z ustanovitvijo Sveta za človekove pravice v okviru režimske SZDL pod vodstvom kreatorja jugoslovanske totalitarne kazenske zakonodaje in nekdanjega eksekutorja Ozne dr. Ljuba Bavcona, ki so mu za pomočnika dodali nikogar drugega kot Danila Türka. Sledila je vztrajna erozija temeljnega pomena človekovih pravic, ki je pripeljala do današnjega absurda, ko samooklicana elita kot človekovo pravico prodaja ilegalno migracijo, teorijo spola in posvojitev otrok s strani istospolnih parov, hkrati pa vztrajno zavrača pokop romskih družin, ki so jih partizani zverinsko pomorili spomladi leta 1942 v Iški. Medtem ko posmrtnih ostankov pobitih mož, žena, otrok in celo dojenčkov ne dovolijo pokopati na Žalah, se ob grobnici poleg slovenskega parlamenta, v kateri leži »narodni heroj«, ki je iz nizkotnih rasističnih nagibov ukazal ta zločin in se z njim v svoji knjigi celo pohvalil, vsako leto pred 1. novembrom zbira ideološko jedro prvorazrednih in po božje časti tega množičnega morilca in izpričanega rasista.