Upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran je januarja letos praznoval 75. rojstni dan, kar je sicer običajna starost, pri kateri se škofje odpovedo vodenju škofije. Nadškof Uran je ljubljansko nadškofijo vodil le pet let in sicer med leti 2004 in 2009, nato pa se je, uradno zaradi šibkega zdravja, vodenju nadškofije odpovedal.
Po naših podatkih – kakor kažejo tudi zapisi na facebook strani »Podpora Alojzu Uranu« – je nadškof Alojz Uran že nekaj tednov v bolnišnici, vmes naj bi bil zaradi zapletov celo v smrtni nevarnosti. Nazadnje je dobil pljučno embolijo in je bil v umetni komi. Včeraj pa so sporočili, da se je prebudil. »Zaenkrat se organizem dobro odziva na zdravljenje, je pa stanje še vedno zelo resno in negotovo. Hvaležni (za)upamo naprej in smo povezani v molitvi!« Tudi sicer se vrstijo molitve in darovane maše za njegovo zdravje.
Nadškofa Urana je sicer javno podprl tudi murskosoboški škof Peter Štumpf: »Tudi trpljenje nadškofa Alojzija Urana je trpljenje Cerkve na Slovenskem. Škof je pastir v besedi evangelija in je pastir v trpljenju. Prvo se zdi lažje od drugega. Pa ni tako. Oznanjevanje je vedno hkrati tudi trpljenje. Zakaj? Kristus je trpel zaradi oznanjevanja. Ko je ljudem govoril, je nase jemal njihove stiske in tudi grehe. Prav tako za njim njegovi učenci. Med temi je tudi nadškof Uran. Mnogo evangeljskih besed nam je oznanil. Mnogo žlahtnih pesmi nam zapel. Le redki so vedeli, da pri tem je tudi trpel. Ne zato, ker ga ne bi razumeli, temveč zato, ker je v sebi nosil bolečine tistih, ki jim je oznanjal in tistih, ki jim je zapel. Ta sočutni naš škofovski sobrat je v Cerkvi na Slovenskem to, kar je bil papež Janez Dobri v svojem času. Ko trpi škof, v njem trpi Cerkev. Molitev za nadškofa Urana v uri njegovega trpljenja je molitev tudi za Cerkev na Slovenskem v uri njene preizkušnje. Molimo, molimo, molimo. Dobri Bog naj prisluhne in se usmili.«
Alojz Uran, rojen v Gameljnah pod Šmarno goro, je bil v duhovnika posvečen leta 1970, nato je bil stolni kaplan v Ljubljani, kasneje podiplomski študent v Rimu, rektor malega semenišča v Ljubljani ter župnik v Šentvidu. Decembra 1992, malo pred drugo obletnico smrti pomožnega škofa Stanislava Leniča, je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993, na praznik Gospodovega razglašenja, pa ga je v škofa posvetil sam papež Janez Pavel II., ki je bil pred nekaj leti razglašen za svetnika. Kot pomožni škof, član stolnega kapitlja ter vikar je pomagal najprej ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju, nato pa še Francu Rodetu, danes kardinalu. Po skoraj 12 letih služenja v vlogi pomožnega škofa je bil nekaj mesecev po Rodetovem odhodu v Rim imenovan za ljubljanskega nadškofa, leta 2009 pa se je predčasno umaknil s položaja. Kasneje je bil tudi za nekaj časa izgnan v Trst, a se je nato vrnil v Ljubljano. Ozadje izgona nikoli ni bilo javno pojasnjeno, je pa zato zaokrožilo več ljudskih govoric, od očetovstva pa vse do tega, da se je preveč upiral gejevskim lobijem znotraj Cerkve. Še danes velja za priljubljenega dušnega pastirja, ki je rad blizu ljudem in jih velikokrat spremlja na romanjih, rad tudi kaj zapoje.
Intervju z nadškofom Uranom za Demokracijo – objavljen je bil marca 2018 – si lahko preberete TUKAJ in TUKAJ.
Molitvam in dobrim željam po okrevanju gospoda nadškofa se pridružujemo tudi v uredništvu Demokracije. K molitvi zanj vabimo tudi naše bralke in bralce.
