Pozornemu bralcu v času, ko se kaže možnost, da bi Janez Janša po odstopu Marjana Šarca utegnil sestaviti desno-sredinsko vlado, ni ušlo, da vsi govorijo o demokraciji. Še posebej tisti na levici, ki jim morebitna nova vlada ni po godu. Celo več. Strašijo, da bo z demokracijo konec, če upravljanje države prevzame predsednik SDS.
Tako je Blaž Zgaga, ki je bil leta 2007 eden od pobudnikov pisma 571 levičarskih novinarjev in »novinarjev« (TUKAJ), na družbenem omrežju Twitter zapisal, da bi bil Janša kot premier nevaren za demokracijo v Sloveniji in Evropski uniji. Nekaj podobnega je razbrati tudi iz komentarja urednika Mladine Grege Repovža, ki je zaključil (TUKAJ): »Poslanci v parlamentu niso za to, da bi postavljali vlade. Seveda delajo tudi to. A na splošnih volitvah jih volimo zato, ker so varuhi demokracije.«
Najbrž ste opazili, da nihče ne govori o svobodi. Zdi se, da se komentatorji tega izraza bojijo. Če ga že omenijo, ga skupaj z demokracijo, kar napeljuje na misel, da sta demokracija in svoboda eno in isto.
Na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja je vzhodna Evropa doživela pretres. Padli so komunistični režimi, kar je poželo navdušenje in aplavze po vsem svetu. Najpomembnejša posledica teh dogodkov je bila zamenjava političnega sistema. Enostrankarski socialistični sistem je večinoma zamenjala parlamentarna demokracija. A sama zamenjava sistema ni bila dovolj, da bi ljudem prinesla svobodo.
Demokracija in svoboda sta različna pojma. Demokracija pomeni način vladanja, kdo bo vladal, kdo bo upravljal državo. Govori predvsem o tem, kako bodo zadeve potekale v javni sferi. Tistih zadevah, za katere se je ljudstvo odločilo, naj jih namesto njih opravlja nekdo drug. Zato demokracija temelji na mnenju večine. Po drugi strani je svoboda način delovanja v zasebni sferi brez vmešavanja države. Pomeni, da svobodni posamezniki svobodno izberejo, kako bodo komunicirali (trgovali, poslovali in tako naprej) med seboj. Ključna pa je ustava. Ta določa mejo med javnim in zasebnim sektorjem, med demokracijo in svobodo. Povedano drugače. Ustava ščiti svobodo pred demokracijo, ščiti svobodnega posameznika pred samovoljo večine, ščiti svoboščine posameznika.
Ena teh je svoboda govora. Če to ne bi bilo zapisano v ustavi, bi lahko zakonodajalci (parlament, se pravi poslanci) svobodo govora zelo omejili. Podobno je na ekonomskem področju. Ekonomska svoboda pomeni, da imajo posamezniki pravico do lastništva, do nakupa in prodaje lastnine, do delovanja v dejavnosti, ki si jo sami izberejo. A (tudi v zahodnih demokracijah) prihaja do vdora političnega procesa na ekonomsko področje, s čimer se krči polje svobode.
Ko ljudem to razlagate, vas le debelo gledajo. Kar je razumljivo. Indoktrinacija, da sta demokracija in svoboda eno in isto, še kako deluje, čeprav je vsa stvar zelo enostavna. Svoboda je pravica posameznika, da deluje in razmišlja, kot si želi. Po drugi strani je demokracija sistem delovanja vseh prebivalcev prek izvoljenih predstavnikov ljudstva. Svoboda se torej nanaša na posameznika, demokracija govori o kolektivu, o večini prebivalstva.
Generacije nazaj so to razliko razumele. Razumele so, da je treba zaradi razlike moč vlade in izvoljenih predstavnikov ljudstva zelo omejiti. Žal so sodobne generacije pozabile na to izročilo, začele so dopuščati vladi, da počne stvari, za katere ni pooblaščena. Zato tudi ne razumejo Janeza Janše, ki večkrat poudari, da se v Sloveniji še nismo osvobodili, česar se levičarji bojijo in strašijo pred predsednikom SDS. Bojijo se svobode, bojijo se svobodnega posameznika, ki bi spregledal, da leve elite uporabljajo in zlorabljajo demokracijo izključno za svojo korist in obrambo privilegijev. To so pravi sovražniki človekovih pravic.
Ideja progresivnih je, da je demokracija orodje, s katerim se ljudi prisili, da se obnašajo, delujejo in razmišljajo tako, kot so si oni zamislili. In pri tem se sklicujejo na večino. Panika jih zgrabi, ko samo pomislijo na možnost, da ljudje ne bi več slepo sprejemali njihovih laži in zavajanj.
Lahko da so poslanci varuhi demokracije, nikakor pa niso avtomatično varuhi svobode. Brez svobode, ni demokracije, demokracija ne pomeni nujno svobode. Demokracija, ki ne temelji na svobodnem posamezniku, je tiranija. Zato lahko tudi vlade iz ozadja postavljajo drugi. In predstavnike levih političnih opcij, ki so nagnjeni h kolektivizmu, boste redko slišali govoriti o svobodi.
