»Stvar na sejmu se je dogodila,
kjer ljudi je raznih mrgolelo,
me nenadoma je zabolelo,
v roki bolečino sem čutila.
Tam, kjer sem trdo bila prijeta,
roko zvijal mi je tip neznani,
z leve v desno in nato postrani,
digniteta mi bila je vzeta.
Molk zavladal je potem v celoti,
tip neznani namreč je neroda,
ki oblastni kruhek pridno gloda,
molk bil je odgovor tej sramoti.«
Videli so, a so vsi molčali,
zlati šef nerodin, hlapec glavni,
ki opravil bi izpit popravni
s tem lahko, priložnost so mu dali.
Ni opravil, sploh se ni pojavil,
saj preveč ime problemov hlapec,
šel naprej je kakor vedno trapec,
vtisa bornega fant ni popravil.
Bržčas si o vsej je stvari mislil,
da je bolje slepega igrati,
gluhega in tumastega hkrati,
rep med noge je kot vedno stisnil.
Da igral ni, vsi so brž spoznali,
kajti hlapec takšen je v resnici,
slep in gluh in tumast, jojme, strici,
kakšnemu ste gumpcu grunt čez dali!
