Kriminalisti že vrsto let zgolj nosijo računalniške škatle in na njih nič ne najdejo. Kakšno celo (nemarno) izgubijo. Zaradi težaškega dela predlagam, da jih sedanja Vlada RS pošlje na tečaj v gorniško šolo šerp v Nepal.
Spodaj opisujem dogodek, ki sem ga doživel na lastni koži. Ta da misliti o (ne)sposobnosti slovenskih kriminalistov.
Nekega vročega poletja smo sedeli trije na Cankarjevi cesti v Ljubljani, kjer so nudili na sredi ulice postavljeni bifeji dobrote za pogasitev žeje. Ob sosednji mizi je sedela skupinica, ki se ga je malo, a mirno nalezla. Ko so zapustili veselo sceno, je eden pozabil aktovko. Potegnil sem jo k svoji mizi in čakal na povratek lastnika. Tega ni bilo. Aktovke nisem pustil za pultom bifeja, ker nisem bil prepričan, da bo našel pravo mesto. Študent, s katerim smo sedeli, je zapustil najino omizje. Vzel sem aktovko in se po nekaj opravkih vrnil domov okoli 19. ure. Že sem hotel iti na policijo, da predam aktovko, a sem jo na srečo odprl in v njej našel kravato, hlačni pas in pogodbo o nakupu stanovanja z datumom tega dne. V malem žepku pa vizitko, zaradi katere sem se premisli, da bi obiskal policiste. Lastnik je bil namreč eden od šestih direktorjev specializirane policije.
Odločil sem se, da ga naslednji dan poiščem v službi in mu predam njegovo lastnino. Njemu, ne drugim policistom, ki bi se lahko smejali svojemu nadrejenemu. Domofon je pozvonil okoli 21. ure. Študent, sicer brez avta, je prosil, če lahko pride gor. Na koncu internega hodnika so bila steklena zaklenjena vrat. Za neprozornim steklom sem opazili tri postave. Odprl sem vrata.« Ali ste prišli po aktovko? Koliko denarja je bilo v njej?« Odgovor: »Da, prišlo smo po aktovko. Denarja ni bilo nič.« Oddahnil sem se, ker bi lahko lastnik kriminalistoma povedal neko meni nedosegljivo vsoto, pač glede na nakup stanovanja. Naredila sta zapisnik, bila zelo vljudna in mi verjela moji pripovedi. Kriminalista sta odhajala in mi je ušlo: »Še dobro, da sta tako hitro našla aktovko, ki sem jo nameraval vrniti jutri.« Oba sta hkrati dahnila: »Res je. Morala bi jo iskati tudi vso noč in naslednji dan …«.
Natakarica je kriminalistoma povedala, da je za najino mizo sedel študent, za katerega je vedela le ime. Tako sta študentu povedala kriminalista, ki sta v začetku vožnje molčala. Ko pa jima je študent povedal, da je aktovka varna pri naju, če je to namen obiska, se jima je razvezal jezik. Ne me basat, da so kriminalisti nesposobni in naj bi verjeli uradnim izjavam za medije, da raziskava še poteka. Posebej razvodenijo razvpiti primeri, ki jih poznamo in se šušlja, da so zločinci domnevno povezani s tem in tem od visoko »letečih« izbrancev. Če sta kriminalista v kratkem času našla aktovko na osnovi nikakršnih detajlnih podatkov, sledi, da mora kriminalistom morda nekdo naročati, kaj naj raziščejo in kaj se ne da odkriti. Seveda od samega začetka preiskave naprej, kakopak. Tako ni potrebno pri organih pregona uničiti odkritega, če ne celo na sodišču, ko »neodvisna« sodnica zavrže dokazno gradivo. To povzemam po javnih izjavah v medijih, ker se sam ne spuščam na nivo vohljanja. Za taka početja nisem niti izobražen in kvalificiran, niti nisem »šank« vseved.
Aleš Guček, Ljubljana
