Grehov me odveži, sveti oče,
prosim te, vsaj ti mi še pomagaj,
te odveze, prosim, ne prelagaj,
dobro veš, da mi je vse bolj vroče.
Da prišel si vse do Vatikana
papeški še bolj kot sveti oče,
biti mora nekaj silno žgoče,
ker ti ne pomaga več Ljubljana.
Sin moj, kaj teži te, da pri meni
ti iskati je utehe stanja,
kaj ti krati mir, da nimaš spanja,
kakšni grehi so bili storjeni?
Oče, konec šolskega je leta,
šest popravcev so mi naložili,
skoraj bi me še na križ pribili,
šla v pogubo mi je digniteta.
To ni takšen greh, moj sin nesrečni,
saj ocene kmalu boš popravil,
malce bil si len, a kaj bi pravil,
takšni grehi vendar niso večni.
Oče, drug problem in greh me daje,
vpisal rad bi v šolo se zasebno,
pa ne vzamejo me, ker osebno
sem problem, je stvar zakonodaje.
Doplačila namreč nisem zmožen
v šoli tej za tak program posebni,
da bi skozi prste mi zasebni
gledali učitelji – obtožen!
Sem obtožen in tako obsojen,
da imajo me za ponavljalca,
nesposobneža in izdajalca,
madež je in greh to zame trojen.
Če tako je, sin ti moj iskreni,
ki povedal vse si mi o sebi,
mislim, da vse vem sedaj o tebi,
ne odneseš je tako poceni.
Za pokoro ti bo naloženo,
da do konca delal boš sramoto,
in nato obsojen na samoto
plačeval boš ceno zasoljeno.
Šola ta zasebna žal bo draga,
toda ceno si kar sam določil,
malce boš grebenček, fant, usločil,
le tako lahko ti Bog pomaga.
